Milanović, Božo (1890–1980)

Milanović Božo, duhovnik, hrvaški narodni in kulturni delavec, izdajatelj in politik, r. v Kringi v Istri (med Pazinom in Porečem) 10. okt. 1890, u. 29. dec. 1980 v Pazinu. Oče Jakob, kmetovalec, mati Ana Čehić. Ljud. š. je obiskoval v Kringi, hrv. gimn. v Pazinu, bogoslovje v Gor. (1910–14) in kot gojenec zavoda Augustineum Teol. fak. na Dunaju (1918–19), kjer je tudi doktoriral. V duhovnika je bil posvečen 7. jul. 1914. Njegova službena mesta so bila: kaplan v Pićnu (1914–17), žpk v Kringi (1919–22), kpl. in kratko tudi župnij. uprav. v župniji sv. Ivana v Trstu s posebno skrbjo za slov. vernike (1922–37), od 1937 pa kpl. pri Novem sv. Antonu v Trstu in to do nov. 1946, ko se je preselil v Pazin. Tu je 1947 postal prof. filoz. in ravn. semeniške gimn. To službo je obdržal do 1968. Od 16. apr. 1941 pa do 8. nov. 1943 je bil v konfinaciji v Bergamu skupaj z Andrejem Gabrovškom in Ivanom Bidovcem. M. je bil odličen in razgledan duhovnik, stvaren, a zelo skromen. Vsakega človeka je iskreno spoštoval, sprejel, poslušal in mu pomagal. Vedno je vse svoje življenjske sile velikodušno zastavljal za svojega istrskega človeka, ker je izhajal s stališča, da je duhovnik po svojem poklicu javni delavec, človek, ki mora za svoje ljudi žrtvovati vse, tudi življenje, če je treba. Zavesti, da mora služiti svojemu narodu in biti na razpolago vsem, ki so prihajali k njemu za nasvet in pomoč, je ostal zvest do smrti. In ta zvestoba je obrodila velike sadove. Bil je človek, ki ni nikoli pohvalil zmote niti prezrl kreposti. Bil je zgleden in vztrajen borec za pravice zatiranih manjšin in tako postal nesporna zgod. osebnost istr. Hrv. v tem stol. Slov. so imeli v njem iskrenega prijatelja, zagovornika in sodelavca. Že kot dijak se je vrgel v javno življenje. Vključil se je v katol. obnovitveno gibanje in sodeloval na več dijaških zborovanjih. V težkih časih faš. zatiranja je bil duhovnikom v oporo s svojim odločnim in preudarjenim nastopom: to v Istri in enako v Trstu, kamor ga je škof poklical 1922, ker mu je bilo delo v Istri onemogočeno. Težko bi bilo opisati, kaj vse je moral premostiti in premagati, da je vedno izpeljal svoj smotrno začrtani program. Zavedal se je moči pisane besede in z njeno pomočjo je skušal ohraniti ali pa spet zbuditi narodno in versko zavest med istr. Hrv. Izdajal je list Pučki prijatelj, bil je tajn., blag. in uprav. Društva sv. Mohorja za Istro. Smrt ga je doletela, ko je bil še preds. književnega društva »Juraj Dobrila«. Po njegovi zaslugi so šli v Istro koledarji, katekizmi in druge knjige. Posebno poglavje so odigravali molitveniki, zlasti Dobrilov »Oče, budi volja tvoja«, ki so ga v številnih ponatisih izdali, posebno 1945, ko je izšel v nakladi 50.000 izvodov. Njegova velika zasluga je, da so lahko po vojni v Pazinu odprli malo semenišče, v katerem so nekaj let študirali tudi slov. semeniščniki. Po vojni je M. skušal sodelovati z jsl. oblastmi, da bi dosegel poleg semenišča priznanje vseh pravic istr. duhovščini, da bi mogla v novi domovini svobodno delovati in izdajati verski list (Gore srca) in primerne knjige. Vse njegove želje in načrti se sicer niso uresničili, a kljub temu je marsikaj dosegel. M-evo polit. delo je po vojni težilo po tem, da bi Istra pripadla Jsli. Mednar. komisija za razmejitev je v Pazinu 19. mar. 1946 zaslišala tri duhovnike Zbora svečenikov sv. Pavla za Istru (Milanovića, ki je bil tedaj še v Trstu, Banka in Jurco). Ti so komisiji natančno orisali stanje v Istri. Dne 10. maja 1946 je odšel v Pariz, da se je z drugimi delegati iz Jul. krajine udeležil mirovne konference, ki je odločala o usodi Hrv. in Slov. v It. Ostal je v Parizu tri mes. in se zelo potrudil, da je vidnim osebnostim v Franciji, kakor tudi v Belgiji, razložil, kakšna je narodnost Jul. krajine in Istre. Zaradi te njegove zavzetosti je bil 1947 imenovan za člana Komisije za verske zadeve v Zgbu in bil deležen velikih državnih priznanj in odlikovanj. M. je napisal in izdal v Pazinu 1966 in 1973 dve knjigi o istr. zgod. na tisoč straneh pod naslovom Hrvatski narodni preporod u Istri in 1976 tudi v Pazinu svoje spomine pod naslovom Moje uspomene.

Prim.: Vprašalna pola – osebni podatki; ŠkATrst; Alb. Rejec, Božo Milanović v borbi za narodne pravice, KolGMD 1975; Dr. Ante Hek, Božo Milanović, Istarska Danica 1982; Informativni bilten Aksa, št. 1, Zgb: Govori cerkvenih i društvenih predstavnika na pokopu msgr. dr. Bože Milanovića; Oko, Zgb, 29. maja in 12. jun. 1980 (Istarski velikan); Kana, Zgb, jan. 1981, št. 1 (In memoriam dr. Božo Milanović); KatG 8. jan. 1981; Družina, št. 5, 1981 s sl.; PDk 4. jan. 1981; Referat prof. Antona Heka na simpoziju »Pazinski memonial« sept. 1981 v Pazinu; PSBL I, 600 (Leopold Jurca).

Škerl