Mikuletič, Fortunat (1888–1965)

Mikuletič Fortunat, odvetnik, družbenopolitični delavec in pisatelj, r. 26. jul. 1888 v Trstu, u. 17. sept. 1965 v Lj., pokopan v Kopru. Oče Mihael, gostilničar, sedlar, posestnik, mati Ivana Vičič, šivilja. Poročen 1912 z Valerijo Skrinjar, s katero sta imela sina Branka (u. 1978 kot odvetnik v Milanu) in hčerko Sonjo por. Sancin, ki ima modni atelje v Trstu. M-ev rod izhaja iz Bukovice pri Ilirski Bistrici. Oče Mihael se je preselil v Trst, kjer je odprl gostilno in tu se mu je rodil sin Fortunat. Starši so se kmalu nato preselili v Pazin in M. je tam obiskoval osn. š. Z vpisom na gimn. se je vrnil v Trst in 1908 maturiral. Od 14. leta se je vzdrževal večinoma sam z inštrukcijami in kot univ. študent se je 1910 v Trstu že redno zaposlil. Pravo je študiral najprej na Dunaju, nato v Pragi, kjer je 1914 promoviral. 1912–13 je odslužil vojaški rok kot enoletni prostovoljec. 1914 je bil mobiliziran in kot rezervni poročnik dodeljen bosenskemu polku v Mostarju. Po ital. vojni napovedi Avstro-Ogrski je služil dve leti na soški fronti, nato do konca vojne spet v Mostarju, od koder se je šele jeseni 1918 vrnil v Trst. V poklicnem delovanju je M. doživel veliko sprememb in težav, značilnih za vse narodno zavedne slov. izobražence na Prim. med obema vojnama. Službo pri Lloydu, v katero se je vrnil, je kot Slov. jul. 1919 izgubil. Zato se je odločil za svoboden poklic odvetnika. Pripravniško dobo (sept. 1919 –mar. 1922) je opravil v pisarni trž. polit. prvaka dr. J. Vilfana, nakar je do konca 1923 sodeloval kot koncipdent v pisarni dr. K. Ferluge. 1924 je odprl samostojno odv. pisarno v Ilirski Bistrici, kjer je ostal do sept. 1931, ko se je pred grožnjo konfinacije umaknil v Jslo. Od okt. 1931 do apr. 1941 je bil odv. v Celju. Po nem. okupaciji je bil aretiran, a kmalu izpuščen, nato se je zatekel v Lj. V novih okoliščinah je komaj štiri mesece opravljal svoj poklic, ko ga je ital. zasedbena oblast aretirala in poslala v konfinacijo v Abruce, kjer je ostal do kapitulacije It. sept. 1943. Sledilo je tvegano potovanje proti severu in domu. Čas do konca vojne je prebil v Firencah, Modeni in Milanu, a težko življenje in pomanjkanje sta mu resno načela zdravje. 1946 je 12 mesecev ležal v bolnišnici v Milanu s težko infekcijo jeter. Po hudi operaciji se je 1947 vrnil v Trst, ker je po ponovni operaciji okreval šele konec 1948. Od 1949 do 1960 je opravljal odv. poklic v Trstu, a že od 1. jun. 1959 je bil sprejet v stalno službo pri tedanjem OLO v Kopru, kjer je prevzel prevajanje in urejanje italijanske izdaje tamkajšnjega Uradnega vestnika (Traduzioni in lingua italiana delle prescrizioni vigenti nei comuni di Capodistria, Isola e Pirano). 1961 se je nato preselil v Koper, kjer se je posvečal, poleg že omenjeni službi, v skrčenem obsegu tudi advokaturi. Družbenopolitično in kulturno je M. deloval že kot študent. Vključil se je v trž. Akademsko društvo Balkan (ustanov. 1907 – razpuščeno 1927). Bil je eden najagilnejših članov in zaradi svojega prirojenega humorja odličen animator društvenih prireditev in srečanj. Krogu in izročilom tega društva je ostal zvest do smrti. Ob 50-letnici ustanovitve Balkana je uredil, izdal in večinoma tudi sam napisal spominsko brošuro 50 let Slovenskega akademskega društva Balkan v Trstu (Tiskarna Graphis, Trst 1957, 32 str.). Po prvi svet. vojni je bil kot odv. pripravnik istočasno tajn. političnega društva Edinost, v letih 1922–23 pa eno leto izredni član ured. trž. dnevnika Edinost. V Celju je bil član družabnega kroga, kateremu so med drugimi pripadali tudi znani prim. rojaki slikar Albert Sirk ter glasbenika Mirca in Karel Sancin. V tem obdobju je sodeloval pri organiziranju srečanj Balkancev, ki so se občasno shajali v matični Slov., ko je bilo to v takratnih okoliščinah nemogoče na Prim. Po drugi svet. vojni je v Trstu društveno deloval kot preds. GlasbM in kot podpreds. Prosvetne zveze. Bil je med pobudniki, ki so novemu rodu slov. akademikov na Tržaškem posredovali obnavljanje študentovskih tradicij nekdanjega Balkana. M. je začel pisati 1908 v humoristični list Biks, ki ga je izdajalo društvo Balkan. Bil je tudi glavni urednik tega glasila. Svojo prvo črtico pa je v Edinosti objavil 1913. Pod psevd. Mikula Letič je vse življenje, v veselih in trpkih dneh, pisal črtice, novele, pesmi, smešnice in parodije na znane pesmi. Poleg v že omenjenih Biksu in Edinosti je objavljal svoje spise v lj. J, mrb. Totem listu, povojnem Pavlihi, Gosp, PDk, JKol in tudi na trž. radiu. Njegovi daljši teksti so: potopis Dalmatinska robinzonada (šaljiv opis obmorskega letovanja s slik. Sirkom in glasb. Karlom Sancinom), sonetni venec Kranjski klobasi (duhovit slavospev, napisan v lačni internaciji, brali na Radiu Trst A) ter najdaljši spis Internatitis (svojstven, a dokumentaren opis lastnega doživljanja zaporov in internacije). Medtem ko ostala dela še čakajo na primeren izbor v knjižni obliki, je GMD izdala Internatitis (80 str.) v okviru svoje knjižne zbirke za leto 1974. Radio Trst A pa je to delo dvakrat oddajal (1976 in 1978) kot nadaljevanko v dramatizaciji Balbine Baranovič Battelino. M-ev literarni opus odlikuje izreden smisel za veder humor, bistro, a dobrodušno opazovanje realnega življenja, prežeto s človečanskim razumevanjem za dobre in slabe lastnosti ter nuje bližnjega. S tem se M. uvršča kot plodovit pisec med redke uspešne slov. humoriste.

Prim.: Podatki hčerke Sonje por. Sancin, ki hrani očetov arhiv; spremna beseda dr. Zorka Hareja v knjigi Internatitis (s sl.); PDk 18. sept. 1965 s sl.; JKol 1966, 197 s sl.

B. S.