Miklavec, Albert (1928–1996)

Miklavec Albert, pesnik, r. 9. mar. 1928 v Tomaju, živi na Katinari pri Trstu. Oče Jožef, občinski uradnik, mati Julija Vovk. Po osn. š. v domači vasi je študiral gimn. v Malem semenišču v Kopru (1941–45) in na Klas. liceju v Gor. (1946–48), bogoslovje v Gor. (1948–49), Trevisu (1949–50) in Trstu (1950–53), posvečen 6. jul. 1952. Kpl. v Bazovici (1953–56) in na Katinari (1956–61), na Katinari župnijski upravitelj (1961–65), od 1965 žpk. Večkrat je bil odb. Duhovske zveze, duhovni vodja skavtov na Katinari, v Bazovici je vodil otroške zbore in pel kot basist na raznih nastopih. Pesniti je začel v liceju in je zapel nad 300 pesmi. 1956 se je oglasil v KolGMD, od ustanovitve tržaške Mladike (1957) je v ured. odb. in njen redni sodelavec, Mladika mu je tudi založila pesniško zbirko Prošnja za jutri (Trst 1970). V zbirki je 42 pesmi, ki jih ločijo jedkanice Marjana Kravosa (PSBL II, 193–94) v tri skupine, vsako pa uvaja še geslo iz Sv. pisma. Prvi del je posvečen rojstni kraški zemlji, kjer so mu v mladosti peli bujni bori, da je zrasel kot pšenični klas. Kmalu pa je spoznal, da se v kraškem kruhu »pretaka kri trpeče kraške zemlje«, ko pa ga dene k ustom, se mu zdi, »da grem k obhajilu«. V te pesmi je zajel M. trpko lepoto kraške zemlje v vseh letnih časih, saj jo pozna do podrobnosti. Vendar ji ne poje slavospevov, ampak jo podaja tako, kakršna je: lepa, toda skromna, kamnita, suha, gola, dobra kot mati, a je treba trdo delati za vsak košček kruha in kozarec vina. Prav v tej enostavnosti je M. izviren, samorasel, daleč od kakega Kosovela ali Beličiča. Na zemljo gleda s kmečkimi očmi, vidi lepoto in jo zajema v pesmi, vidi pa tudi težko življenje. Pesmi drugega dela so iskren razgovor z Bogom, dobrim očetom, ki ga kot otroka vodi po ravni poti. Mučijo ga težave in stiske, vendar je njegovo zaupanje v Boga tako trdno, da ga ne zajame niti senca najmanjšega dvoma, iskanja, negotovosti. Pogosto opisuje praznike, ne zaradi narodopisja, ampak zaradi večje povezanosti z Bogom. V tretjem oddelku je M. duhovnik, ki bi rad pomagal svojemu bližnjemu, saj je njegovo srce tako toplo, da bi lahko ogrelo tudi druge. Toda svet je tako razrvan, da brez božje pomoči njegovo delo ne more biti uspešno. V štirih pesmih se spominja umrlega očeta, prav tako moli za slovenski narod. Pesmi so oblikovno svobodne, vendar jih je samo četrtina brez rime. Primere so lepe in sveže, največkrat zajete iz narave, dostopne tudi preprostim bralcem. 1983 je Hranilnica in posojilnica na Opčinah pri Trstu proslavila 75-letnico ustanovitve tudi s tem, da je izdala monumentalno knjigo Prgišče Krasa, v katero je ur. Zora Tavčar uvrstila 12 črtic Rafka Dolharja iz knjige Moji kraški sprehodi, njegovih 49 celostranskih barvnih fotografij kraške zemlje in folklore ter novo pesniško zbirko Alb. Miklavca Prgišče Krasa. Obsega 25 pesmi, v katerih spremlja Kras in njegovo življenje skozi vse letne čase. Ob rasti v naravi je tudi sam dozorel, rad pa bi še više. Pri poglabljanju vase je socialen in človečanski, vsem ponuja ekumensko ljubezen in razumevanje, čeprav so pesmi kraške in osebno izpovedne, je v njih odsev sodobnega življenja in problemov današnjega časa in ljudi. Psevdonim Slavko (v prvih pesmih).

Prim.: Osebni podatki; o knjigi so pisali: Zora Tavčar, M(Trst) 1970, 57 s sl.; M. Kravos, PDk 5. apr. 1970; Denis Poniž, PiČ II, 1970, 606; Mar. Tonkovič, NM 1970, 377; Mar. Peršak, Pogovori 1969/70, 98–100; M. Jevnikar, LitV XXI, 1969/70, 187–88; Isti, Zam. lit., M(Trst) 1972, 76–77; Petindvajset let mašništva, PDk 10. jul. 1977 s sl.

Jem.