Mihelič, Anton (1748–1818)

Mihelič (Michelitz, Michelitsch) Anton, zdravnik, strokovni pisec, r. 10. maja 1748 v Solkanu (ker so bile matične knjige solkanskega župn. urada za tisti čas uničene, tega podatka ni mogoče preveriti), u. 19. avg. 1818 v Pragi. Študiral je na dunajski U najprej filoz., po promociji se je vpisal še na medic. fak. iste U, ki je pod vplivom Van Swietenovih reform doživljala pomemben razcvet. M. učitelji so bili nekateri ugledni medicinci (klinik A. de Häen, H. Crantz, M. Collin, F. Leber itd.). Z odlično oceno je 9. jul. 1775 opravil prvi rigoroz, 17. avg. istega leta drugega in 8. jan. 1776 je promoviral za dr. medicine. Takoj po promociji je postal prof. medic. fak. U v Pragi in predaval fiziologijo, nekaj časa pa tudi patologijo, dokler tega predmeta ni prevzel Josef Plenčič, sin Marka Antona (gl. čl.), ki je bil kot M. rojen v Solkanu. Po reformi študija je predaval splošno patologijo in nauk o zdravilih (materia medica). Dvakrat je bil dekan fakultete (1788, 1804) in v š. letu 1802–03 tudi rektor U; za svoje delo je prejel naslov dvornega svetnika. V zakonu z Dunajčanko Ano Regino Eisenkohl so se mu rodili sin in tri hčere. Priljubljen je bil kot praktičen zdravnik in kot učitelj in njegovi učenci so ga imeli tudi zaradi izvrstne latinščine, ki jo je obvladal, za »idol«. Tesno je bil povezan s svojimi kolegi na praški U, tako z J. Prochásko (1749–1820), že omenjenim Plenčičem (1752–85) in Josefom B. Mikanom (1742–1814), ki so bili priznani strokovnjaki. Procháska je bil eden od pionirjev na področju raziskav fiziologije živcev. To področje je zanimalo tudi M. S področja svojih raziskav je objavil naslednja dela: Dissertano sistens systematicam salium divisionem (doktorska disertacija, Dunaj 1776; ponatisnjena v F. de Wasserberga Opera minora medica et dissertationes, IV, Dunaj 1776); Scrutinium hypotheseos spiritum animalium (Praga 1782; ponatisnjeno dvakrat leta 1793); Disquisitio phylologica causarum respirationis (Prava 1782, ponat. 1793); Materiae medicae ad normam pharmacopeae Austriaco-provincialis ordine therapeutico digestae et novissimi saeculi observationibus illustratele (I, Praga 1792); Programma quo hodierna vestitus mulieris ratio valetudini perniciosa asseritur (Praga 1803, tudi v nem.: Über den Nachteil, welchen die heutige Frauentracht der Gesundheit bringt, Praga 1803). Iz objavljenih del je očitno M-evo zanimanje za problematiko fiziologije in farmakologije, zraven pa je še napisal knjižico o škodljivosti moderne ženske obleke; s področja patologije ni zapustil nobene objave. V delu Strutinium hypotheseos... se je lotil zgradbe in funkcije živčnega sistema in obračunal z vsemi dotedanjimi teorijami, ki so v zvezi z živčnim sistemom nastajale skozi stoletja, dokazoval je, da so napačne in nevzdržne. Očitno je s svojimi pogledi vplival na pionirja nevrofiziologije J. Prochásko, ki je dve leti za M-evo knjigo (1784) postavil fiziologijo živcev na nove osnove s tem, da je razložil nastanek refleksa. L. Glesinger, ki je M. otel iz nezaslužene pozabe, meni, da je njegova velika zasluga, »da je kritično pregledal vse stare in nevzdržne hipoteze o zgradbi in delovanju živcev ter jih potolkel z logičnimi argumenti in s tem pripravil temelje za današnje znanje o tej nenavadno zapleteni zadevi«. M-ev portret je na dekanatu praške medic. fak., njegov rojstni kraj in čas rojstva, kar je v literaturi večkrat napačno navedeno, je razrešil že imenovani Glesinger v arh. gradivu dunajske U, kjer je poleg časovnih podatkov o rojstvu našel tudi kraj »natus Salcani in comi tatu Goritzienzi«.

Prim.: Wurzbach, 18, 1868, 217; L. Glesinger, Anton Mihelič (1748–1818) and his Contribution to Neurophysiology, Ithaca 26. 8. – 2. 9.1962, Pariz 1964, 931–35; Isti, Anton Mihelič (1748–1818) i njegov doprinos neurofiziologiji, Liječnički vjesnik 85/1963, 307–15; Isti, Goričan dr. A. M. (1748–1818) in njegove zasluge za medicinsko delo, Sreč 7/1972, št. 33–34, 43–45 (z navedbo literature).

B. Mar.