Micelli, Žwan (1730–1814)

Micelli Žwan (Giovanni), rezijanski duhovnik, r. 1730 na Njivi pri Maliskovih, u. 1814 na Ràvanci (Prato), kjer je bil za »plevána« polnih 30 let; pod »kubo« (lopo) pred vhodom v župn. cerkev ima v tlaku kamnito ploščo. Krajevno ustno izročilo pripisuje župniku Micelliju, da je naučil (Rezijane) več rezijanskih nabožnih pesmi, da jim je prevedel nekaj psalmov, med njimi Miserere in De profundis, nekaj spevov kot npr. Dies irae in Stabat mater, kakor tudi, da je zložil nekaj novih pesmi, »naj si bo v hvalo svetnikov ali kot povzetek krščanskega nauka« (G. Fontana 1932). Za to seveda ni pravih dokazov. Držalo bo le to, da so se pri prevajanju oz. prirejanju »svetih« pesmi v rezijanščino posebej izkazali »njívaški jéruvi« (duhovniki po rodu z Njive: Andrej Coss, Štefan in Žwan Micelli), katerim pa danes zatrdno lahko pripišemo samo »Karníčico« (pesem o Marijini cerkvi na Karnici). Poljski zgod. Jan Potocki, prvi tuji popotnik, ki je obiskal Rezijo – okr. 1791 – z znanstvenimi nameni, poroča o njem, da je bil »izobražen in ustrežljiv« (Notice sur les Resianiens, obj. Kopitar 1816 v nemščini). Potockemu je Micelli podaril na roko pisan narečni katekizem, ki bi bil moral pristati v biblioteki Ossolinskih v Lvovu (zdaj v Vroclavu), pa je verjetno izgubljen; po nekaj ohranjenih stavkih bi sklepali, da je bil soroden rokopisoma izpod konca 18. stol., ki ju je objavil (prvič 1875) J. Baudouin de Courtenay.

Prim.: J. Kopitar, Ueber die Slaven im Thale Resia, Vaterl. Blätter 1816, 178; G. Fontana, Libro storico della Pieve di S. Maria Assunta – Prato (rkp. v župn. arhivu na Rávanci), str. XVIII–XIX; M. Matičetov, Scritti resiani, Ricerche slavistiche 12, 1964, 127 in 141.

Mtv