Merhar, Boris (1907–1989)

Merhar Boris, liter. zgodovinar, r. 1. maja 1907 v Trstu. Oče Ivan (1874–1915) je bil etnograf in liter. kritik (gl. čl.), a je padel v prvi svet. vojni, ko je bil Boris star osem let. Klasično gimn. je obiskoval v Lj., kjer je tudi diplomiral 1932 iz slavistike, nato je bil suplent na II. real. gimn. v Lj. do 1936, ko je opravil prof. izpit in bil premeščen na gimn. v Novo mesto, kjer je delal do jeseni 1945, ko je dobil službo na učiteljišču v Lj. Med drugo svet. vojno so ga It. in Nem. trikrat zaprli, 10. dec. 1943 pa odpeljali v intern. v Nem. (Mühlberg ob Labi) do apr. 1945. 1947 imenovan za prof. na novo ustanovljeni Višji pedag. š. v Lj., kjer je nato delal do upokojitve 1975. Od 1960 je istočasno predaval kot višji predavatelj tudi na Fil. fak. v Lj. Predaval in seminarsko je obravnaval zgod. slov. knjiž. do 1868 ter spremljal slušatelje k večini hospitacij in nastopov. Nekaj let je bil ur. Obzornika ter sour. Klasja, tri leta pa je bil tudi glavni in odg. ur. Jezika in slovstva (1960–1963, letnik VI.-VIII.), sour. je Slavistično revijo ter sodeloval pri pripravi vrste Slovenskih beril za višje razr. sred. šol (Lj. 1949–54). Od 1975 je častni član Slav. društva, od 1976 pa član SAZU. Njegovo znanstveno delo odlikuje temeljitost in natančnost, liter. vedo pa je previdno, a odločno bogatil z novimi teoretičnimi dognanji, predvsem pa je pritegnil v zanimanje stroke vrsto novih ali zanemarjenih področij. Dobršen del ustvarjalnih moči je posvetil ljud. slovstvu. Obsežno razpravo o ljud. pesmi je objavil v Zgodovini slov. slovstva, I. zv. (Lj. 1956), v Kondorjevi knjižici Slovenske ljudske pesmi (Lj. 1961), v Zgodovini slov. slovstva od začetkov do 1848 (Lj. 1963) ter v različnih člankih in recenzijah. Še posebej je pomembno njegovo delo za novo Matično izdajo ljudskega slovstva Slovenske ljudske pesmi (Lj. 1970), za Prešernovo družbo pa je pripravil tudi izbor Mlada Breda (Lj. 1974). Z literarnozgod. vprašanji slov. književnosti v 19. stol. se je ukvarjal vse od prve objave (Levstik in Stritarjevo svetožalje, v: Levstikov zbornik, Lj. 1933). O problemih prešernoslovja je razpravljal v literarnozgod. in stilističnih razpravah: Prešernovo »Neiztrohnjeno srce« v sklopu njegovih balad in »Poezij« (JiS 1962/63, 108); Besedna igra pri Prešernu (JiS 1957/58, 338); Pluskvamperfekt pri Prešernu (JiS 1960/61, 272); Še kaj o slov. rimi (JiS 1966, 92); K zgod. svobodnega verza v slov. (JiS 1969, 204; 1970, 258). Vodniku je posvetil Glose o Vodniku - pesniku (NSd 1958, 716); Od kod Vodniku snov za basen Kos in brezen? (SE 1956, 187). Izredno skrb je posvetil predvsem Iv. Cankarju, ki ga je vrsto let temeljito preučeval ter odkril ogromno novih dejstev. Tako je nastalo nad petnajst komentiranih izdaj posameznih Cankarjevih del ter odlična Izbrana dela v desetih zvezkih (Lj. 1951–59). Svojevrsten je tudi reprezentativen izbor Cankarjevih odlomkov, ki je izšel v dveh izdajah istočasno kot Beseda Ivana Cankarja (Lj. 1968).

Prim.: arhiv SAZU; Boris Merhar, Letopis SAZU 1977, 64; Jože Koruza, Boris Merhar – šestdesetletnik, JiS 1967, 165; Boris Merhar, ULjBB III, 1981, 1323; SAZU ob štiridesetletnici, Lj. 1978, 95 s sl.

Jan