Melihen, Andrej (1892–1918)

Melihen Andrej, vodja upornikov 97. pešpolka v Radgoni, r. 18. apr. 1892 na Srpenici očetu Janezu, po rodu iz Loga Čezsoškega, in materi Mariji Trebše. Oče je bil krošnjar in pozneje rudar v Nemčiji. V družini je bilo šest otrok, M. edini brat Ivan je tudi padel kot podoficir v prvi svetovni vojni; u. 27. maja 1918 v Radgoni (ustreljen). Na osn. š. na Srpenici je M. učil učitelj Andrej Trebše. S 14. leti je odšel za trg. pomočnika na Gornje Štajersko. V prvi svet. vojni je postal računski podoficir in se boril na ruski fronti, kjer je bil ranjen. Ko je v zaledju ozdravel, je bil odlikovan za hrabrost z veliko srebrno medaljo in spet poslan na fronto, kjer ga je zajela ruska vojska. V ujetništvu se je preživljal s poučevanjem v šoli. Po vrnitvi iz ruskega ujetništva je dobil kratek dopust, ki ga je preživel v Trstu, kjer je obiskal sestre, in se potem vrnil v Radgono, kjer je bil nastanjen njegov dopolnilni bataljon 97. pešpolka. Med vojaštvom 97. pešpolka je bilo približno polovico prim. Slov., ostali so bili Hrv. in It. Radgona je na jugu in severovzhodu mejila na strnjeno slov. ozemlje, s katerim so imeli slov. vojaki pogoste stike. Vojaška hrana je bila slaba in bivši ruski ujetniki bi morali dobiti daljši dopust, česar pa komanda ni upoštevala, in vse to je večalo nezadovoljstvo med vojaki. M. je skrbel za izčrpna poročila o razvoju slovan. gibanja v monarhiji, zbiral je ostre članke iz sloven. časopisja in jih bral vojakom na sestankih. Dajal je navodila za uporniško jsl. propagando med slov. in hrv. vojaki. Nacionalna komponenta upornosti je bila v Radgoni močnejša kot pri uporih vojakov v Judenburgu in Murauu. M. pa je bil od vojaške policije aretiran prej, preden se je upor sploh začel. Narednik vojaške policije Zadkovič je zvečer 23. maja 1918 v spremstvu patrulje naletel v gostilni Ristl v Radgoni na več vojakov, ki so bili močno razburjeni. Ker je podoficir M. govoril alarmkompaniji hujskaški govor, ga je Zadkovič aretiral in odpeljal. Ker je bila ura že okrog 22, so vojaki v vojašnicah že počivali. Nenadni preplah, da je M. aretiran, pa jih je vrgel na noge. Zgrabili so za orožje in hiteli na dvorišče, da bi M. osvobodili. Službujočemu praporščaku Kranjcu je Rudolf Ukovič pojasnil, da hoče vojaštvo spraviti M. iz zapora. Te novice se je Kranjc razveselil in molče izginil. Vojaki so si hitro pridobili nekaj municije, pričeli pa so streljati v zrak in s tem alarmirali poveljstvo dopolnilnega bataljona. Uporni vojaki so odšli proti zaporu in zahtevali od službujočega oficirja straže, ki je bil Nemec, osvoboditev M. Oficir je ukazal straži streljati in uporniki so odgovorili s streli. Začel se je boj, v katerem sta padla dva vojaka in en oficir. Še preden je bil boj pred zapori odločen, je prišlo na pomoč straži vojaštvo, ki ga je po prvih strelih zbral poveljnik dopolnilnega bataljona polkovnik Kornmüller in njegovi oficirji. Uporniki so se morali umakniti v Kodoličevo kasarno. Tam so se branili vso noč in večkrat so se morali oblegovalci umakniti in zavzeti oddaljenejše položaje. Ob pomanjkanju municije so uporniki metali tudi kamenje. V vojašnici sta bila dva vojaka mrtva, štirje pa hudo ranjeni. Okrog 1.300 upornih vojakov se je razbežalo, vendar so se začeli v skupinah spet vračati. Upor ni uspel predvsem zaradi pomanjkanja municije, kajti nekaj dni pred uporom je bila odvzeta oddelkom vsa municija razen stražnih nabojev in zato uporniki niso mogli imeti več kot tristo do štiristo nabojev. Oficirji pa so bili stalno oboroženi. Celo tisti vojaki, ki niso sodelovali v uporu, niso hoteli izdati voditeljev upora. Šele ob grožnji, da bo ustreljen vsak deseti vojak, je nekaj vojakov dalo izjave. M. in korporal Rudolf Ukovič iz Hrušice pri Podgradu sta bila vodji radgonskega upora 23. maja 1918. Dne 27. maja ob 19. uri sta bila ustreljena pod zidom Kodoličeve kasarne. M. in Ukoviča je ob poti na morišče zasramovala nemško usmerjena množica. Odgovarjala sta jim z vzkliki Živela Jugoslavija. Vsi vojaki v Radgoni so morali biti navzoči pri izvršitvi kazni. 28. maja 1918 je bilo ustreljenih še šest upornikov, ki so šli s pesmijo na morišče. M. je napisal sestram v Trst kratko poslovilno pismo, v katerem jim je sporočil, naj bodo mirne, ker je spravljen z Bogom. Mesto Radgona je podarilo zvestim vojakom hleb kruha in pol litra jabolčnega mošta.

Prim.: L. Ude, V Radgoni so se uprli, Delo 25. maja 1968; Fr. Kurinčič, Na tej in na oni strani oceana, Lj. 1981, 72–73; Isti, Šli so s pesmijo na morišče, SPor 24. maja 1958; Raf. Perhavc, Upor mornarjev v Boki Kotorski, 122; Fr. Kurinčič, Pisma bralcev, Delo 5. okt. 1971; Proboj 28. maja 1938; Anton Hrovat, Srpenica 71; M-ova fotografija na Spominski plošči v počastitev živih in padlih udeležencev svetovne vojne 1914–1918 iz občine Srpenica, ki so jo dali 1920 izdelati vaščani Srpenice; na spomeniku sredi Srpenice je poleg desetih imen padlih partizanov iz Srpenice na najvidnejšem mestu tudi ime Andreja Melihna. L. 1974 je na Srpenici umrla M-ova sestra Liza, por. Rot.; ž. arh. na Srpenici.

Stres