Medeot, Camillo (1900–1983)

Medeot Camillo, učitelj, krajevni zgodovinar, publicist, r. 25. jul. 1900 v San Lorenzo pri Moši, u. 6. avg. 1983 v Gor. Oče Francesco, delavec, mati Lucia Medeot. Osn. š. v domačem kraju, učiteljišče v Gradiški. Učiteljeval je v Istri, v raznih krajih na Goriškem ter v Malem semenišču v Gor. 1925 dobil stalno mesto v Gor., kjer je poučeval do upokojitve 1965. Že po prvi svet. vojni je politično deloval v novoustanovljeni Ljudski stranki don Sturza, pozneje je uspešno deloval v Katol. akciji kot eden njenih vodilnih mož. Po zlomu faš. diktature se je s prerojeno vnemo lotil dela na raznih področjih, predvsem na šolskem, političnem in verskem ter zavzemal povsod vodilna mesta. Sodeloval je pri časopisih kot Voce Isontina, pri revijah kot Iniziativa Isontina in pri znanstvenih publikacijah kot Studi Goriziani in Quaderni Giuliani di storia. Po upokojitvi se je za M. začelo novo obdobje. Vse svoje sile je posvetil krajevni zgodovini zadnjega stoletja, nekako od 1866 dalje. Med njegovimi obsežnejšimi deli so Le Orsoline a Gorizia (1872–1972), Lettere da Gorizia a Zatičina, Cronache goriziane (1914–1918), L'Istituto magistrale di Gradisca (1909–1926), Friulani in Russia e in Siberia (1914–1919), La storia della mia gente. San Lorenzo Isontino. Za slov. razmere med prvo svet. vojno na Primorskem je posebno zanimivo delo Lettere da Gorizia a Zatičina (1975), osnovano na bogatem dokumentarnem gradivu. Z natančnostjo vestnega zgodovinarja, ki hoče preteklost prikazati nepristransko, je M. opisal obdobje, ko se je iz opustošene medvojne Gorice umaknil tudi nadškof Sedej, najprej v Ravne pri Cerknem, nato v Stično, kamor se je preselilo tudi gor. semenišče. V knjigi je govor o raznih slov. duhovnikih, tako npr. o msgr. Antonu Rutarju, po čigar zaslugi se je obsežna semeniška knjižnica rešila pred uničenjem in se ohranila v stiškem samostanu ter se po vojni 1920 spet vrnila v Gor. 1981 je bil v Gor. ustanovljen, v glavnem po M-ovi zaslugi, Istituto di storia sociale e religiosa di Gorizia. M. je bil tih in skromen, a izredno delaven in temeljit raziskovalec goriške preteklosti. V svojem mnogostranskem delu je pokazal veliko objektivnost in občutljivost za večnarodni sestav Goriške v njenem zgodovinskem razvoju. Podčrtal je vlogo slov. kulturnega in sploh humanega deleža v večstoletnem razvoju Goriške, s čimer je dal dragoceno priznanje enakopravnosti naše narodne skupnosti na tem zemljepisnem področju. Pri svojem delu je skrbno uporabljal tudi razpoložljivo slov. bibliografijo. Zelo živo je zasledoval današnjo zamejsko stvarnost in bil odprt ter prijateljski sogovornik marsikaterega slov. kulturnega delavca. Eden njegovih zadnjih nastopov v javnosti je bil spomladi 1983 v gor. Kulturnem domu ob predstavitvi knjige Marka Waltritscha o slov. bančništvu in posojilništvu na Goriškem. Na spominski proslavi 16. nov. 1983 v dvorani gor. obč. sveta – priredila sta jo občini San Lorenzo in Gorica – je poleg obeh županov med zgodovinarji govoril tudi Branko Marušič. M-ova bibliografija je bilo objavljena v omenjeni knjigi La storia della mia gente (1983) in v Studi Goriziani (1983).

Prim.: F. Salimbeni, Camillo Medeot. La storia della mia gente, Gorizia 1983, 9–18; Isti, Ricordo di Camillo Medeot. Lo studioso di storia patria, StudG 57/58 1983, 123–33; M. Waltritsch, PDk 7. avg. 1983; K. H., Izgubili smo prijatelja, KatG 25. avg. 1983 s sl.

A. B.