Mazora, Mirko (1913–1983)

Mazora Mirko, duhovnik, pridigar, vzgojitelj mladine, pesnik, r. 15. nov. 1913 v Breginju, u. 29. jul. 1983 v Gor. Oče Alojz, delavec – cestni kamnosek, mati Zofija Lenkič. Pri hiši se je reklo »pri Kokočiču«. M. je osn. š. obiskoval v Breginju, nato je odšel na učiteljišče v Tolmin. Sprl se je z it. ravnateljem in bil izključen. Odšel je v Gor. v zavod Dante Alighieri. Močna domovinska čustva so ga klicala v malo semenišče. Tu je dokončal gimn. Kot dijak se je navdušil za Gregorčiča in z zanosom deklamiral njegove pesmi. Znal je vse na pamet. Maturiral je 1935. Stopil je v bogoslovje in bil posvečen 3. jun. 1939. Novo mašo je pel v Breginju. Od 12. sept. 1939 kaplan v Idriji, vodil je Marijino družbo in Marijin vrtec. Od 25. maja 1940 kpl. v Tolminu. Od 1. jul. 1941 žup. uprav. na Srpenici. Zaradi vojnih razmer se je umaknil v Gor. Kpl. pri Sv. Ignaciju od 21. sept. 1945. Bil je najboljši pridigar v Gor. Z izredno slovesnostjo je pripravljal slov. otroke na prvo sv. obhajilo. Bil je katehet na slov. osn. šolah v ul. Croce. Ustanovil je Marijino kongregacijo za fante, ki je štela 120 članov. Imeli so svoje glasilo Planika, ki je doživela tri letnike. Pozneje je postala Planika glasilo slov. skavtov in skavtinj na Goriškem in izhaja že 27 let. M. je deloval v Gor. 16 let. Od 27. jan. 1961 je bil žpk v Šempolaju na Krasu in tu prenovil župnišče. Od 19. dec. 1966 tudi kapl. sanatorija v Nabrežini. S Krasa si je želel spet na Goriško. Od 20. sept. 1970 je bil žpk v Podgori, kjer je v narodnostno mešani župniji skušal ustreči Slov. in Ital. in gojiti sožitje med njimi. Zaradi bolezni se je 30. jun. 1978 odpovedal župniji in bil 1. nov. 1978 imenovan za vikarja v stolnici. Skušal je pomagati, kjer je mogel, a srce mu je opešalo, želel je biti pokopan v domačem kraju, a se mu ta želja ni uresničila. Kot bogoslovec je zbiral tolminske katol. dijake v tajno društvo Tolminska gmajna in napisal natančna pravila. Bil je mehka, romantična pesniška duša. Po Gregorčičevem zgledu je začel pesnikovati. Veliko svojih pesmi je objavil v KolGMD od 1959 dalje. Nekatere so religiozne in izražajo hrepenenje po Bogu, druge pa hrepenenje po domačem kraju. Po potresu 1976 je napisal Sonetni venec in ga posvetil v akrostihu rojstni vasi, ki je bila porušena, Z Bogom, o Breginj! Pesmi, ki so nastale v letih bolezni, izražajo hrepenenje po rešitvi in počitku ob očetovem grobu na Kladjah nad Breginjem.

Prim,: Družina, avg. 1983, št. 32; Kaz. Humar, M. M. v spomin, KatG 4. avg. 1983 s sl.; Isti, M. M., KolGMD 1984, 105–07 s sl.

Jok