Matičetov, Milko (1919–2014)

Matičetov Milko, narodopisec, strokovnjak za rezijansko in benečansko ljudsko izročilo, r. 10. sept. 1919 v Koprivi na Krasu, živi v Lj. Mati Matilda Zega. Prvi razr. klas. gimn. je dovršil v Kopru, ostale razr. v Gorici in maturiral 1938. Potem je študiral klas. in moderno filologijo na U v Padovi (1938–43), padovanske izpite je 1947 nostrificiral v Bgdu, svet Filoz. fak. v Lj. pa mu jih je priznal »kot enakovredne našim izpitom«. 1955 je dosegel pri SAZU doktorat znanosti z obrambo folklorne študije Sežgani in prerojeni človek. Od jun. 1944 je bil pri part. Po odpustitvi iz JLA okt. 1945 se je zaposlil kot kustos pripravnik v Etnografskem muzeju v Lj. Od 1. apr. 1952 dela pri SAZU, sprva kot višji asistent v Inštitutu za slov. narodopisje. Še istega leta je postal strok. sodelavec, 1958 višji znanst. sodelavec, 26. febr. 1964 znanst. svetnik. 1. apr. 1975 je bil imenovan za upravnika inštituta. Od 1940 nabira in komparativno raziskuje slov. ljudsko slovstvo in verovanja, posebej ljudsko pripovedništvo, čeprav mu je delovno območje ves slov. narodni prostor, se najvneteje ukvarja z raziskovanjem obrobnih krajev: Posočje, Ter in Rezija, Slov. Istra in Kras, Zgornja Savska dolina in Koroška, Prekmurje in Porabje. Samo Reziji je posvetil nad 60 razprav in člankov, med 1962 in 1976 je registriral v Reziji nad 3000 tekstov ljudskega izročila in jih spravil v Arhiv slov. ljudskih pripovedi, ki ga je ustanovil v inštitutu. To ogromno delo je izredne važnosti in je seznanilo Rezijo in njeno ljudsko kulturo z najuglednejšimi mednarodnimi znanstvenimi ustanovami. Zaradi študij o Reziji pa je bil M. 1979 imenovan za zunanjega dopisnega člana videmske Deputazione di storia patria per il Friuli. S predavanji se je udeležil več domačih in mednarodnih etnografskih, slavističnih in romanističnih zborovanj. Bil je na ustanovni skupščini International Society for Folk-Narrative Research v Antwerpnu 1952, na vseh kongresih in na nekaterih strokovnih posvetovanjih tega društva, član je Société internationale d'ethnologie et de folklore. Posebno tesno sodeluje s furlan. in it. strokovnjaki v deželi F-JK in daje pobude na vseh možnih področjih (kongresi, študijska skupina Alpes orientales, založniške iniciative, znanstvena raziskovanja). V narodopisju velja danes za enega najvidnejših strokovnjakov v mednarodnem merilu. – Kot dijak je bil M. član Ščekove Dijaške družine, ki se je zbirala o počitnicah pri Ščeku v Avberju in gojila narodno zavest. Tedaj je bil M. soustanovitelj in sour. skrivnih dijaških listov, ki so začeli izhajati v Gor. 1934 (do 1939), najprej rokopisno in brez naslova, nato tipkano (Tihe besede, Pisanice, Gmajna) in litografirano (Brinjevke). V njih je objavljal pesmi in prozo in izmed tega je izšlo v tisku samo Kraško premoženje (Razgl 1949). Že 1940 se je začel posvečati etnografiji in 1940 je priobčil v DS prvo razpravo Koledovanje v tomajski župniji na Krasu in v Trebčah (podpisal se je s posinovljenim priimkom Milko Ukmar). Leto pozneje se je v rimski reviji Bulgaria prvič podpisal Milko Matičetov po hišnem imenu in ta priimek je 1947 uzakonil zase in družino. Odslej je napisal nad 300 znanstvenih in strok. razprav, esejev, člankov, ocen in poročil v slov., ital., nem. in srbohr. (bibliografija v Biografije in bibliogr. znanstv. in strok. sodelavcev SAZU, Lj. 1976, 201–16, nadaljevanje v LSAZU 1976–83). Važnejše razprave so: Pregovori in uganke. Ljudska proza (ZSS I, 1963); Kralj Matjaž v luči novega slov. gradiva in novih raziskovanj (RSAZU, II. razr., 4, 1958); Štrekljeva zapuščina in korespondenca s Fr. Kramarjem (SE 15, 1962); Scritti resiani (Ricerche Slavistiche, Roma 12, 1964); Pri treh Boganjčarjih, ki znajo »lagati« (SE 15/16, 1965, 66); Un nuovo anello nelle tradizioni popolari sulla corsa per il confine (Schweizerisches Archiv für Volkskunde, Basel, 62, 1966); Il furto del fuoco a Resia, in Sardegna e nel mito prometeico (Studi in onore di Carmelina Naselli, Catania, 1, 1968); Pregled ustnega slovstva Slov. v Reziji – Italija (SR 16, 1968); La leggenda di »Giosafat e Barlaam« a Resia, tipico esempio di tradizione discendente (Studi di letteratura popolare friulana, Udine, 2, 1970); Slov. ljudska imena zvezd in predstave o njih (Anzeiger für Slavische Philologie, Wiesbaden&Graz, 6, 1972); Zvezdna imena in izročila o zvezdah med Slov. (Zbornik za zgod. naravosl. in tehnike, 2, 1974); Mala rezijanska antologija (Zaliv 1966, št. 2/3, 4); Ob zibki ljudske lirične pesmi v Reziji. Govor, jezik in besedno ustvarjanje v Beneški Sloveniji (Zbirka Nediža 2, Špeter Slovenov – Trst 1978, tudi v ital.); »Veće – većuvat« – Tracce di diritto consuetudinario sloveno a Resia (Ce fastu?, 54, Udine 1978); »Bedenice«. Imena, pesniško in obredno izročilo o tem cvetju na Slov. in pri sosedih v hrvaški Istri (Traditiones 5–6 [1976–1977], 1979); Rezijanska srčna govorica. Izbor in knjižnoslov. prevod osmih pesmi Silvane Paletti. Beseda o avtorici in še kaj. (Sd 28, 1980; podobno v JKol 1981) idr. V knjigah so izšla dela: Sežgani in prerojeni človek (SAZU Lj. 1961); Linčica Turkinčica. Pubblicazione per nozze Maria Micelli-Roberto Longhino, San Giorgio di Resia (Udine 1966, samozal.); Rožice iz Rezije. Nabral in presadil M. M. S podobami povezal M. Maleš (Koper-Trst-Lj. 1972); Zverinice iz Rezije. Ujel in udomačil M. M. S podobami približala Ančka Gošnik-Godec (Lj. & Trst 1973): Ljudske pesmice. Nabral in priredil M. M. Ilustrirala Marjanca Jemec-Božič (MK Lj. 1971). Jurček orje. Slov. ljud. pesmice. Nabral in uredil M. M. Ilustrirala ista (MK Lj. 1972); Lisica in petelin. Ljudske pravljice. Zapisal in poknjižil M. M. Ilustrirala ista (MK Lj. 1973); Dvanajst ujcev. Ljudska pravljica iz Rezije. Povedala Tina Vájtova, posnel in v knjižni jezik prepisal M. M. Ilustrirala ista (MK Lj. 1974); Resia. Bibliografìa ragionata (1927–1979) (Udine 1981). Velika slikanica Tri botre lisičice (Povedal Šitifen taw mlinu, zapisal M. M., narisala Ančka Gošnik-Godec), Lj. 1976, ponat. 1983, pet prevodov: v hrvaščino 1979 in 1983, lužiško srbščino 1981, slovaščino 1982, srbščino 1983. Sourednik je bil Slovenskega etnografa, 1–17, 1948–64; Glasnika Inštituta za slovensko narodopisje, 1, 1956/57; Glasnika Slov. etnograf. društva, 3, 1960/61; Alpes Orientales, 1, 1959 in 5, 1969; prav tako velike zbirke Slov. ljudskih pesmi I, II, SM Lj. 1970, 1981; Traditiones, Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje, 1–12, 1972–1983; Stanko Vuk, Zemlja na zahodu, Ljubljana 1959. Več lastnih neobjavljenih zapisov je dal na razpolago za objavo I. Grafenauerju, B. Merharju, L. Kretzenbacherju in še komu. Za RTV Lj. je 1967 pripravil oddaji o Gorenjem Krasu in o Reziji, nato serijo TV oddaj Pri naših pravljičarjih, za RadioTrstA je pripravil pod skupnim naslovom Iz potne torbe za 1969/70 devet predavanj o ljudskem slovstvu iz Rezije, za 1970/71 so zajela širši zahodnoslov. prostor: Ter, Nadiško, zgornjo Soško, Vipavsko dolino in Kras. Sodeloval je tudi v PSBL I. Za delo je prejel več nagrad in priznanj, nazadnje novo ustanovljeno Laštro Landarske Banke, Špeter 1983 – za dosežke »na področju zbiranja in raziskovanja ljudske kulture Slovencev v Videmski pokrajini«. Psevdonimi: Vane Bilič, Vane Orel, Jape Kruh, Japek, O. B.

Prim.: Biografije in bibliografije znanst. in strok. sodelavcev SAZU, Lj. 1976, 201–16; LSAZU 1976–1983; M. M., Resia. Bibliografia ragionata, Udine 1981, ovitek; osebni podatki; Slov. književnost, Leksikoni CZ, Lj. 1982, 220.

Jem.