Novi Slovenski biografski leksikon
MAŠERA, Sergej (vzdevek Sergič), mornariški častnik, poročnik bojne ladje jugoslovanske kraljeve mornarice, narodni heroj (r. 11. 5. 1912, Gorica, Italija; u. 17. 4. 1941, Prevlaka, Tivatski zaliv, Boka Kotorska, Črna gora, 17. 4. 1987 pokopan v Ljubljani). Oče Franc Mašera, profesor na realki, mati Ida Mašera, r. Zarli, učiteljica.
Maja 1915 se je družina sredi vojne vihre umaknila iz Gorice. Po končani vojni in razpadu Avstro-Ogrske se Mašerovi zaradi spremenjenih političnih razmer in svetovnega nazora ter jasno izraženega slovenstva očeta Franca niso več vrnili v Gorico, temveč so se ustalili v Ljubljani. Mašera je tam najprej končal osnovno šolo, nato pa 1929 realko. Po opravljeni maturi se je vpisal na Vojnopomorsko akademijo v Dubrovniku. 1932 je diplomiral in oficirsko kariero začel kot poročnik korvete najprej na zastareli torpedovki T5, potem pa na ladji Sitnica. Privlačilo ga je topništvo, zato se je specializiral v artilerijski stroki. Topniški tečaj, ki ga je zaključil 1934, je opravljal v Kumboru v Boki Kotorski. Po koncu usposabljanja je bil premeščen v Artilerijski zavod v Lepetane, nato pa 1936 v Komando vojne mornarice v Zemun, kjer se je pripravljal na izpit za višji čin poročnika bojne ladje. V tistem obdobju je jugoslovanska mornarica v Nantesu, Glasgowu in Splitu gradila tri rušilce – Beograd, Zagreb in Ljubljano. Kot strokovnjak za ladijske topove je bil 1938 imenovan za člana komisije, ki naj bi na Švedskem preizkusila, kupila in prevzela protiletalske topove tipa Bofors, s katerimi naj bi bili ti trije rušilci opremljeni. 1938 je odpotoval na Švedsko in delal v Boforsovi tovarni topov. Švedske napredne in po njegovem mnenju demokratične razmere so nanj naredile velik vtis in pripomogle k njegovi humanistični usmeritvi. Potovanje na Švedsko mu je prineslo tudi ugled in spoštovanje med poklicnimi tovariši.
Marca 1941 je bil Mašera z rušilca Beograd premeščen na rušilec Zagreb. Na njem je v Boki Kotorski dočakal začetek vojne. Štab jugoslovanske flote je 16. aprila pristal na zahtevano brezpogojno kapitulacijo in posadkam ukazal, naj svoje ladje, podmornice in hidroletala predajo prihajajočemu sovražniku. Po objavi kapitulacije jugoslovanske vojske je posadka rušilca Zagreb na ukaz kapitana Nikole Krizomalija v velikem neredu zapustila ladjo. Na njej sta ostala le poročnika bojne ladje, specialist artilerijske stroke Sergej Mašera in specialist torpedne stroke Milan Spasić. V skladu s privzgojeno vojaško doktrino Mašera kapitulacije jugoslovanske vojske in mornarice ni priznal. Po odhodu posadke sta oba častnika, ki sta ostala na ladji, ladjo strokovno minirala, izvršila detonacijo in se, ne upoštevajoč ukaz kapitana, skupaj z njo potopila.
Mašerovo in Spasićevo dejanje je odmevalo tako v zavezniških kot nacifašističnih vojaških silah. Že 1942 so Angleži Mašeri in Spasiću v svojih kasarnah na Malti odkrili spominsko ploščo, o njiju se je razpisalo tudi ameriško časopisje. Pričevalce, nekdanje udeležence teh dogodkov in opazovalce, so prevzeli predvsem izjemen patriotizem, nacionalni ponos in zlasti vojaška čast, ki sta jih izkazala Mašera in Spasić. Spasićevo truplo so nekaj dni po eksploziji našli in ga svečano z vojaškimi častmi pokopali na Savini pri Hercegnovem. Poklonili so se mu tudi italijanski vojaki, ki so bili takrat že v Boki Kotorski. Mašerovega trupla niso našli. Z vojaškimi častmi so njegove posmrtne ostanke pokopali šele 17. aprila 1987 na ljubljanskih Žalah.
1966 so mu v piranskem muzeju odkrili doprsni kip, 1967 se je muzej preimenoval v Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran in to ime nosi še danes. 1973 sta bila Sergej Mašera in Milan Spasić posmrtno razglašena za narodna heroja. Po Sergeju Mašeri in nekaj tudi po Milanu Spasiću so poimenovane ulice in trgi po Sloveniji, v Kotorju pa študentski dom. Po Sergeju Mašeri so poimenovali vojaško kasarno v Pulju in mu tam postavili najprej spomenik, kasneje pa še doprsni kip. Tudi v Novi Gorici so mu postavili spomenik in spominsko obeležje. Predvsem o njegovem zadnjem dnevu so postavljali številne razstave in občasne muzejske vitrine. V Tivtu še dolgo po razpadu SFRJ častijo spomin na Spasića in Mašero, skrbijo za njun spomenik in ob njem prirejajo komemoracije. Podeljevali so občinske častne plakete, ki so se imenovale po njiju. Taborniški odred v Piranu nosi ime Rod Sergeja Mašere. Po njem so se imenovale tudi mladinske delovne brigade.
O Mašeri in Spasiću so 1968 v francosko-jugoslovanski koprodukciji posneli igrani film Flammes sur l'Adriatique (Plamen na Jadranu), v istem obdobju pa v Sloveniji dokumentarni film Zatišje pred nevihto. 2015 je režiser Radovan Čok v okviru televizijske serije Pozabljeni Slovenci in v produkciji Dokumentarnega programa RTV Slovenija posnel film z naslovom Sergej Mašera, poročnik bojne ladje. O njem in Spasiću so bili napisani številni časopisni in strokovni članki, knjige in radijske drame.
Mašero in Spasića je že med vojno za njuno žrtev odlikovala jugoslovanska kraljeva vlada v Londonu z redom belega orla, Mašeri je bila po vojni podeljena tudi partizanska spomenica. 1973 sta bila skupaj s Spasićem posmrtno razglašena za narodna heroja. Mašera in Spasić sta edina, ki ju je za njuno dejanje in izgubo življenja odlikovala tako jugoslovanska kraljeva kot povojna jugoslovanska socialistična oblast. Mašera je tudi prejemnik slovenskega vojaškega priznanja: 2004 je Vida Birovljev Mašera za svojega brata prejela zlato plaketo Poveljstva sil Slovenske vojske.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine