Marušič, Drago (1884–1964)

Marušič Drago, politik, r. 10. dec. 1884 v Opatjem selu, u. 30. sept. 1964 v Lj. Oče Ivan, mizar, mati Katarina Pahor. Po osn. š. v Opatjem selu je s pomočjo vikarja Simona Kosa prišel na nem. gimn. v Gor. Pravo je študiral na U v Gradcu in Pragi, kjer je promoviral 20. jun. 1911. Zgodaj se je vključil v narodne in liberalne organizacije. Na gimn. je bil kaznovan zaradi zagovarjanja slov. pravic. Delal je pri Sokolu (po doktoratu izvoljen za starešino gor. sokolske župe), Narodni prosveti (za to ljudsko prosv. organizacijo mladih razumnikov je nastopal na odru Trgovskega doma v Gor., predaval, izvoljen za podpreds.), Iliriji (nekaj časa preds. tega združenja jsl. akademikov v Pragi) in Narodno napredni stranki (tajnik za Goriško). Med študijem se je preživljal po gor. odvetniških pisarnah, nato koncipient pri dr. Dinku Pucu. Med prvo svet. vojno je že avg. 1914 na fronti v Galiciji pobegnil iz avstr. vojske k Rusom. Vojaško sodišče ga je obsodilo na smrt. Z notarjem Tomom Šorlijem mu je uspelo doseči legijo dobrovoljcev v Srbiji. Sodeloval je pri znamenitem umiku na Krf preko zasnežene Albanije. Od tam kot član jsl. odbora v Rim, 1917 v ZDA, nato v Parizu pomagal kot izvedenec jsl. delegaciji na mir. konferenci. Po vojni do 1922 glavni tajn. jsl. delegacije v reparacijski komisiji v Parizu, kjer se je 1923 tudi oženil. Preselil se je v Lj. in odprl odv. pisarno. V razburkanih letih razcepov med liberalci se ni vključil v Jugoslovansko demokratsko stranko, temveč v Samostojno kmetijsko stranko (SKS), ki je tudi imela liberalno ideologijo, in postal njen tajn. Gojil je stike z republikanskimi avtonomisti Albina Prepeluha (1925 je prišlo do spojitve) in s Hrvatsko seljačko stranko Stjepana Radića (nov. 1927 je sodeloval pri ustanovitvi Seljačke demokratske opozicije). Spodbujal je tudi razvoj Društva kmečkih fantov in deklet, ki je veljalo za podmladek SKS. Ob polit. delu se je zanimal za kmečko posojilništvo in zadružništvo (preds. Zveze gospodarskih zadrug). Ko je kralj Aleksander 1929 uvedel diktaturo, razveljavil ustavo SHS, razpustil skupščino in stranke, je bil M. imenovan v vrhovni zakonodajni svet pri Pravosodnem ministrstvu, ki je kot posvetovalni organ predsednika min. sveta pregledoval in ocenjeval načrte zakonov, uredb in pravilnikov, dokler ni bil odpravljen 30. nov. 1931, po objavi kraljeve ustave in parlam. volitvah. Dne 4. dec. 1930 je bil M. postavljen za bana Dravske banovine (upravne organizacije Slov. po centralističnem zakonu z dne 3. okt. 1929) kot drugi slov. ban (prvi je bil inž. Dušan Sernec, tretji dr. Dinko Puc, četrti dr. Marko Natlačen). Kot ban je M. izvedel več nacionalizacij in drugih gosp. ukrepov. 1933 je med drugim razpustil katol. Prosvetni zvezi v Lj. in Mrbu ter vsa včlanjena društva, razpustil je tudi levičarsko Borbo in Krekovo mladino, prestavil je več katol. in slov. usmerjenih prof. v Srbijo. M. je ostal ban, dokler ni 20. dec. 1934 postal minister za socialno politiko in narodno zdravje v vladi Borivoja Jevtića, ki je obstala do 24. jun. 1935. Dne 3. febr. 1935 je bil na drugih volitvah v senat izvoljen za enega izmed štirih senatorjev Dravske banovine, 5. maja 1935 pa tudi za člana narodne skupščine. Ustanovil je klub senatorjev, 1935–36 izdajal glasilo svoje skupine v liberalni Jugoslovenski nacionalni stranki Glas naroda in se v senatu ostro boril proti ratifikaciji konkordata s Svetim sedežem. Kot primor. emigrant je sodeloval v emigrantskih združenjih in kot javni delavec gosp. pomagal primor. rojakom. Ko so spomladi 1940 ustanovili v Bgdu Udruženje slovenačkih emigranata za pomoč beguncem iz Poljske in Češkoslovaške, ki so ju zasedli nacisti, je bil M. v osrednjem odboru. S tem v zvezi so M., dr. Lavo Čermelj (PSBL I, 225–29) in Ivo Sancin začeli snovati organizacijo za osvoboditev Primorske v bližajoči se vojni, za povečano delo na terenu in oblikovanje prostovoljskih formacij primor. Slov. in Hrv. v Jsli, ki naj bi se vključile v sistem jsl. vojske. Ob napadu na Jslo so ti trije 7. apr. 1941 sklicali primor. emigrante v Narodni dom v Lj., kjer so ustanovili prostovoljsko Soško legijo. M. in Čermelj sta opravila veliko poti za povezavo legije z redno vojsko. 2.000 prostovoljcev je iz Lj. preko Novega mesta dospelo le do Karlovca, visokošolci pa do Zgba, saj so razpad države in ustaši preprečili vsak nadaljnji korak. M. in drugi člani vodstva so na poti proti Bosni postali ustaški ujetniki v Slunju, od koder so se nato mogli vrniti v Lj. Po ustanovitvi OF se ji je M. pridružil v sklopu »ministrske skupine«, ki je združevala predvsem več bivših ministrov in banov. Od poletja 1941 jo je zastopal v vrhovnem plenumu OF. Ministrska skupina je soodločala o odhodu polk. Jake Avšiča in maj. Karla Novaka h gen. Draži Mihajloviću, preden je CK KPS 9. dec. 1941 objavil obsodbo D. Mihajlovića. M. je takrat z Avšičem idr. ostal v OF, kjer je širil organizacijo med Primor. in predlagal gosp. ukrepe (obveznice). Sodeloval je pri organizaciji bega tigrovca Ferda Kravanje (PSBL II, 190–91) iz bolnišnice, kar so uresničili člani OF 6. okt. 1941. Ob drugem trž. procesu je tudi M. poslal vlogo v Rim za pomilostitev obsojenih. Febr. 1942 so ga It. aretirali, po zaporu v Lj., Padovi in Bologni je bil interniran v kraju Malalbergo pri Bologni. Ko so it. preiskovalci zasledili del Kravanjevih osvoboditeljev, so prijavili tudi njega. Sept. 1942 so ga privedli v Lj. in zasliševali. Na obravnavi pred vojaškim sodiščem 9. nov. 1942 pa mu niso mogli dokazati odgovornosti in so ga ponovno odpeljali v internacijo. Rešil se je po it. kapitulaciji. Febr. 1944 je postal član Pokr. odb. OF za Slov. Prim. Kot član SNOS je bil mar. 1944 pozvan v Belo krajino. Tam je bil med ustanovnimi člani slov. Rdečega križa (po vojni prvi preds. RKS in preds. jsl. RK). Član AVNOJ-a. Po sporazumu Tito-Šubašić 16. jun. 1944 sta postala M. in Sreten Vukosavljević 7. jul. 1944 kot Titova zastopnika člana kraljeve vlade v Londonu, ki jo je vodil Šubašić in je takrat štela 6 članov. M. je prevzel ministrstvi za promet in pravosodje. Po izstopu dr. I. Cankarja 29. sept. 1944 je prevzel še prosvetno min. Ob odstopu vlade in obnovitvi delno spremenjenega min. sveta je M. 29. jan. 1945 ohranil ista min. Ko je bila 7. mar. 1945 sestavljena začasna vlada Demokratične federativne Jugoslavije pod vodstvom maršala Tita in s Šubašićem kot zunanjim ministrom, je M. prevzel v njej min. za pošto, telegraf in telefon. To službo je opravljal tudi v naslednjih vladah do 1948. član zvezne skupščine. Do smrti član gl. odbora SZDL Slov. Udeležil se je tudi mirovne konf. in si prizadeval za priključitev Primorske, še posebej se je boril za priključitev rojstnega Opatjega sela. Nosilec Partizanske spomenice in visokih jsl., franc. grških in poljskih odlikovanj. Dne 6. sept. 1969 mu je Klub starih gor. študentov odkril marmornato ploščo na rojstni hiši v Opatjem selu št. 75.

Prim.: Žpk arh. Opatje selo; EJ VI, 34 (Franček Saje); Gabršček II, posvetilo, sl. in pass.; Silvo Kranjec, Slovenci v Jugoslaviji, in Dragotin Trstenjak, Uprava v Sloveniji, oboje v: Spominski zbornik Slovenije, Lj. 1938, pass., sl. na str. 125; Rudolf Golouh, Dr. Drago Marušič – sedemdesetletnik, JKol 1954, 57–58 s sl.; Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji I, Lj. 1960, pass., in IV, Lj. 1973, 136; Dokumenti revolucije I, 191, 318; Dr. Drago Marušič, Delo 1. okt. 1964, 2 s sl.; Dr. Drago Marušič, PDk 2. okt. 1963, 1 s sl.; Albert Rejec, Uporniška življenjska pot dr. Draga Marušiča, PDk 6. in 7. okt. 1964, 6 oz. 4; Dr. Drago Marušič, Gosp 9. okt. 1964, 3; Darko Černej, Dr. Drago Marušič, Beseda ob krsti, NRazgl 7. nov. 1964, št. 21, 411; Metod Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–41, Lj. 1965, pass.; Čermelj, Med prvim 91, 104; Ferenc, Tiger, pass.; Tomaž Pavšič, Spomeniki in spominske plošče osebam v občinah Ajdovščina, Idrija, Nova Gorica, Sežana in Tolmin, GorLtk 7, 1980. 183; Dušan Biber, Tito-Churchill strogo tajno, Zgb 1981, pass.; Branko Petranović, Jugoslovenske vlade v izbeglištvu 1943–1945, Zgb 1981, pass.

ij