Marussig, Piero (1879–1937)

Marussig (v krstni knjigi vpisan Marutschitzh), 1893 uradno popravljen v Marussig (Marušič) Pietro (Piero, Peter), slikar, r. 16. maja 1879 v premožni mešč. družini v Trstu, u. 12. okt. 1937 (op. ur.: 13. okt. 1937) v Pavii. Oče Peter, mati Erminija Disopra, še 3 bratje in sestra. Prve umetnostne nauke si je pridobil v rodnem mestu, nato je študiral na Dunaju, v Münchnu, Rimu, Benetkah in Parizu. Tu so nanj vplivali Van Gogh, Gauguin in Cezanne. Vrnil se je v Trst in prinesel svežega duha v tamkajšnje kult. okolje. 1920 se je preselil v Milan, kjer je bil med ustanovitelji skupine Novecento. Večkrat je razstavljal s Carràjem, Sironijem, Tosijem, Funijem idr., tako na beneškem bienalu in drugod po It. ter v tujini. Njegova dela najdemo v gal. v It. in po svetu, npr. v Milanu, Trstu, Novari, Montevideu, Amsterdamu, Parizu, Moskvi. Na XXI. beneškem bienalu so priredili spominsko razst. s 34 njegovimi deli, ob prvi obletnici smrti okt. 1938 pa v prostorih akad. Brera v Milanu. 1947 so bila M-ova dela razst. v gal. Scorpione v Trstu, 1950 v Gall. S. Fedele v Milanu, v istem mestu (Gall. Gianferrari) tudi 1970. 1972 so v palači Costanzi v Trstu pripravili retrospektivno razst. slik iz trž. obdobja; Garibaldo Marussi je v priložnostnem katalogu zapisal, da je M. največji trž. slikar tega stoletja. Že v mladosti je spoznal secesijo in impresionizem, k slednjemu se je povrnil v kasnih letih zlasti v pokrajinah. M-ove povezave s slov. kulturnim okoljem so dokaj šibke in jih sam ni gojil, a kljub temu je nekaj znakov, ki krepijo domnevo o njegovem slov. poreklu. Poročen je bil s trž. Slovenko, kiparko Rino (Katarino) Drenik (gl. čl. pod Marussig-Drenik Katarina). Po smrti se ga je spomnila s krajšim člankom revija Umetnost, napisala ga je v Milanu živeča pripovednica in publicistka Iva Breščak. V njem pravi: »Bistrega in prožnega duha, poštenega, kristalno čistega značaja, kontemplativna, nesebična duša, ki ji je bila vsaka površna ambicija zoprna, skratka ves umetnik, Marušič ni mogel biti človek, ki bi si morda z raznobarvnimi znaki na suknjiču prisvojil priznanje tiste visoko leteče kritike, ki je v navidezni pozabljivosti šla mimo njega.« Šijanec je M-a označil tako: »Znamenit je zlasti v tihožitju in portretu, kjer je slikarjev neoklasični realizem programsko docela na dlani, medtem ko podlega v krajinah poznoimpresionistični slikovitosti.« 1945 je kmalu po vojni M-ova vdova prispela v Lj. in tam ponujala njegove slike v odkup, v slov. prestolnici se je tudi za stalno naselila. Po zadnji vojni je v Lj. menda živela tudi slik. sestra, ki je hranila večje število njegovih del. GorMuz na gradu Kromberk je 1969 pridobil M-ovo posmrtno masko, 1977 pa je od zasebnega lastnika kupil tri njegove jedkanice: Avtoportret in dva Portreta sestre. Galleria d'arte moderna v Civico museo Revoltella v Trstu hrani naslednji M-ovi sliki: Avtoportret (o. pl., 1914) in Dekliški portret (o. pl., 1932).

Prim.: Podatki anagraf. urada v Trstu; podatki Silva Zupana, Lj.; Thieme-Becker, XXIV, Leipzig 1930, 188; EncIt XXII, Roma 1934, 464; Um 1937-1938, 133; 1938-1939, 133–35; Picc. 6. okt. 1938; Campo di Marte 1. dec. 1938; Domus 1941, 168, 36; PDk 18. nov. 1947; 30. nov. 1947; Šijanec 143, 512; A. M. Comanducci, Dizionario illustrato dei pittori, disegnatori e incisori italiani moderni e contemporanei, Milano 1962, 1125–26 ELU 3, Zgb 1964, 416; Catalogo della Galleria d'arte moderna del Civico museo Rivoltella, Trieste 1970, 100 in pass.; Grazia 25. jan. 1970; PDk 25. maja 1972; Epoca 28. maja 1972; PDk 2. jun. 1972; Lessico universale italiano di lingua, lettere, arti, scienze e tecnica, XIII, Roma 1974, 133; Dizionario enciclopedico Bolaffi dei pittori e degli incisori italiani dall'XI al XX secolo, VII, Torino 1975, 250; PDk 8. jul. 1979.

M. V.