Martelanec, Gašpar Henrik (1829–1884)

Martelanec Gašpar Henrik (v slov. listih Martelanz, v it. G. E. Martellanz), publicist, r. 5. jan. 1829 na Opčinah pri Trstu, u. 4. okt. 1884 v Trstu. Oče Kristjan, učitelj, mati Marija Pertot. Postal je stavec v tiskarni Avstrijskega Lloyda v Trstu. Ko je 1866 začel izdajati J. Godina Vrdelski (PSBL I, 435–36) list Tržaški ljudomil, je bil M. »vredniški pomočnik«, istočasno je pisal v list. Prispevki so nepodpisani, zato ni jasno, kateri so njegovi. Dne 28. febr. 1869 je začel sam izdajati mesečnik (zadnjo nedeljo v mesecu) Juri s pušo. »Dolgočasen list za Lahone, Nemškutarje i druge nerodne ljudi.« Geslo: »Slovenci! Ne udajmo se!! Živio!!! Slavjani! Zjedinimo se!! Živio!!! Strela udri iz višine – izdajalca domovine!« M. je zagovarjal mladoslovensko politiko, hotel je v rojakih zbuditi narodno zavest in borbo za enakopravnost. Navduševal se je za tabore in ob njih izdajal posebne številke z naslovom Juri s pušo na taboru. Zaradi ostre politične polemike se je znašel dec. 1869 dvakrat na zatožni klopi; očitali so mu, da širi sovraštvo proti nem. narodnosti in da je povzročil sovraštvo med Slov. in It., vendar je bil obakrat oproščen, če se ur. ni hvalil, je moral 1. št. ponatisniti, saj je bilo »3500 iztisov št. 1 premalo«. Dne 5. sept. 1869 je začel M. izdajati tudi 14-dnevnik (1. in 3. nedeljo v mesecu) Jadranska zarja. »Političen, podučiven i kratkočasen list.« V programu je zapisal, da »bode se borila pogumno i nepremakljivo vzlasti za to, da se prikaže slov. narodu na Adriji svobode in enakopravnosti lepa zarja, ktere doslej pri vsem viku in kriku še nismo mogli ugledali. Bodi pravica vsem in vsakemu povsod!« Tako je bil list političen, odločno naroden in slovansko usmerjen. Od sept. 1869 je M. tudi Jurija s pušo spremenil v 14-dnevnik in oba lista izdajal izmenično, da sta se vrstila kot tednik. Oblast je zahtevala posebno kavcijo za tednike, M. je v II. letniku Jurija s pušo spremenil v mesečnik, 10. jul. 1870 je ustavil Jadransko zarjo, na koncu leta pa še Jurija s pušo. Vzporedno z obema listoma je začel 28. apr. 1870 izdajati humuristično satirični list Petelinček, a so izšle samo tri št. Vse tri liste je tiskala tiskarna Avstrijskega Lloyda, kjer je bil v službi. 1872 je izdal knjižico (32 str.) Različne burke. Zlata knjiga za veselo slov. ljudstvo. Spisal in založil G. H. M. Tega leta je prenehal s slov. listi in začel izdajati ljudske in humoristične 14-dnevnike v it. in trž. narečju. Prvi je El Zavatin de Trieste (1. jun. 1872–12. sept. 1874). V njem je zagovarjal delavce in slov. skupnost, ustanovitev slov. gimn., ki jo je predlagal I. Nabergoj (gl. čl.), ter federalistično ureditev Avstrije. List je bil dobro urejevan, prinašal je uvodnike o polit. in soc. vprašanjih, obširno kroniko o trž. in primorskih dogodkih, humoristične pesmice, ilustracije, na koncu pa kot podlistek kak sentimentalen romantičen roman. Neki Fickov Janez je v Novicah 1872 M. napadel zaradi lista, češ da je začel »z umazanim laškim listom nekatere Slovence napadati, ker mu niso v njegovo mavho novcev vsuli«, da »kedar kak list izleže, brž zahteva od vsakega bolj premožnega človeka, da se naroči kar na polovico iztisov«. Menda »prestavlja v Triesterico ali tudi v lj. Tagblatt«. Napad je bil krivičen, ker je bil vedno zaveden Slovenec, kar poudarja Silvana Monti Orel, ko govori o njegovih časopisih (I Giornali Triestini). Tudi E piše ob njegovi smrti: »Večkrat je v teh listih bičal odpadnike, kateri so ga radi tega pisano gledali.« Naslednji list je bil El Triestin (25. mar. 1875–18. avg. 1876), s podnaslovom »ljudski časnik«. Bil je bolj avstrijsko in nekoliko manj slovansko usmerjen, napadal trž. občinske može in hvalil škofa Legata. Podlistki so bili podobni prejšnjim. Dne 28. avg. 1875 je izdal eno samo št. (8 str.) humor. lista L'Oca. Sledil ji je El Dindio (10.–25. sept. 1875), namenjen ženskam, naklonjen vladi in nasproten trž. upraviteljem; boril se je za mestni vodovod in pisal proti prevelikemu razkošju meščanov. Izšle so samo poskusna in dve redni št. Po mesecu molka je začel 31. okt. 1875 izdajati »univerzalen časopis« Sandro in ga vodil do smrti, potem do 1887 Luigi L. V. Martellanz. List je bil ljudski, zagovarjal je delavske pravice in izboljšanje plač, napadal obč. može ter it. trž. lista L'Indipendente in II Piccolo, gojil literaturo, komentiral krajevne in svetovne novice. Od 18. avg. 1876 do 20. jul. 1877 je izdajal El Zurlo, ki je nekak nadaljevalec El Triestin. Veliko prostora je ur. posvetil mestni kroniki, o kateri se pogovarjata tudi Mihec in Jakec v svoji rubriki. V politiki je podpiral Edinost in njenega predstavnika I. Nabergoja, veliko pa je prinašal tudi priznanih lit. del. Dne 4. avg. 1877 mu je sledil »polresni ljudski list« Tramway (do 8. jul. 1881). V politiki je nadaljeval smer svojega predhodnika, skrčil mestno kroniko, proslavljal obiske članov vladarske hiše, zagovarjal delavce in novega škofa I. Glavino (PSBL I, 424). Dosti je bilo satiričnih, humorističnih in sentimentalnih pesmi, povesti in romanov. Naslednik se je imenoval II Gallo di Trieste (od 14. mar. 1884 do 9. Jan. 1886), a ga je urejal samo prvo leto, ker je umrl. Naslov je prevod slov. Petelinčka. Polit. smer je ostala nespremenjena, poudarjena je bila slov. in filoavstr. tendenca, na splošno pa je bil list bojevit. M. je bil podjeten mož, zagovarjal je pravice Slov. v Trstu in na Primorskem, imel posluh za delavce in bil zvest Avstriji. Njegovo delo in življenje še ni raziskano.

Prim.: Liber bapt. IV, 131 v ž. arh. na Opčinah, Fickov Janez, Dopisi, Iz Trsta, N 19. jun. 1872, 109; E 8. okt. 1884, 5; Simonič 191, 294, 382, 591; Miša Šalamun, Slov. prim. časopisje, Koper 1961, 34–35; Monti Orel 193, 233, 237–38, 245–46, 261–62, 278, 347–48, 543–44, 547, 551.

Jem.