Martelanc, Vladimir (1905–1944)

Martelanc Vladimir, publicist, polit. delavec, r. 8. maja 1905 v Trstu, u. 11. apr. 1944 v Natzweilerju. Oče Angel, sodni uradnik, mati Dora Trobec, gospodinja. M. je dovršil slov. osn. š. pri Sv. Ivanu, obiskoval nem. gimn. v Trstu, zadnja dva letnika pa v Kranju in Lj., maturiral 1923 v Idriji. Leta 1922 se je pridružil komunističnemu gibanju okrog ur. Dela v Trstu in še isto leto postal poverjenik mlad. kom. zveze za JK. 8. febr. 1923 je bil prvič aretiran skupno s 23 trž. komunisti, izpuščen 9. maja istega leta, ker ni bilo dokazov za obtožbo. Okt. 1923 se je vpisal na Visoko š. za svet. trg. na Dunaju in se zaposlil na tamkajšnji sovjetski tisk. agenc. kot jsl. dopisnik. Deloval je med tamkajšnjo kom. mladino in hkrati usmerjal kom. mlad. organizacijo v JK, avg. 1925 ga je avstr. policija izgnala, od sept. istega leta do pomladi 1926 je bil v Trstu član dežel. komiteja KPI za JK in odb. za delovanje med Slov. in Hrv. v It. Hkrati je bil vpisan na Visoki trg. š. v Trstu in v Rimu. Medtem je veliko potoval kot ekspert sovjetskega zunanjega ministrstva za polit. vprašanja v Jsli in na Balkanu. 1927 je bil sekretar meddežel. komit. KPI za Emilio-Romagno, 3. nov. 1927 je bil aretiran v Milanu. Iz zapora Regina Coeli je bil izpuščen apr. 1928, potem ko se je obvezal, da bo napeljal jsl. komuniste v emigraciji k delovanju proti tedanji jsl. vladi, kar naj bi koristilo tudi It. Obveze ni nameraval izpolniti, po prihodu v tujino je svoje ravnanje razložil vodstvu KPI, ki ga je kaznovalo s »partijsko nezaupnico« in ga poslalo v SZ. Poldrugo leto je bil v Moskvi in se preživljal s podporo za brezposelne, jan. 1930 je odšel v Baku za delavca v mehanični delavnici, 1932 pa v neki sovhoz v Baškiriji. Od 1933 je bil zaposlen kot specialist za finančne investicije v žitnem kombinatu v Donbasu, v ljudskem komisariatu za sovhoze v Moskvi in spet v Donbasu v zvezi produktivnih zadrug. V času Stalinovih čistk ga je oblast maja 1937 izgnala iz SZ, it. ambasada v Moskvi pa mu ni hotela izdati potnega lista, ker ni držal obljube, da bo delal za it. notranje ministrstvo. Po dvakratnem neuspelem poskusu se je sept. 1937 ilegalno izkrcal v Franciji, jul. 1938 ga je franc. policija izročila It., 14. febr. 1939 pa ga je Posebno sodišče za zaščito države obsodilo na 5 let zapora zaradi kom. dejavnosti pred 1927. Zaprt je bil v Castelfranco Emilia, jul. 1941 amnestiran in interniran v Castello di Montealbano. Po kapit. It. se je vrnil v Trst, febr. 1944 so ga nem. oblasti poslale v koncentracijsko taborišče Dachau, nato v Natzweiler, kjer je umrl. M-eva publicistika vsebuje literarno-zgod. esejistiko in družbenopolit. problematiko. Še ne 17-leten je v letih 1922–23 objavil v trž. UL študijo o modernističnem književnem pojavu zenitizmu, eseja o Waltu Whitmanu in Rabindranathu Tagoru, razpravi Moderna umetnost in njene naloge, Razredni moment v moderni umetnosti ter dve oceni (Pregelj, Bevk). S S. Kosovelom je polemiziral z zapisom Kaj je treba za študij socialnih problemov; v sestavku Nekaj o historičnem materializmu je opozoril na svoj nazorski razvoj. Ta začetna dela pričajo o idejnem oblikovanju najhitreje dozorevajočega slov. predstavnika mladomarksistične publicistike v dvajsetih letih. V letih 1923–27 se je posvetil polit. delu in družbenopolit. problematiki. V trž. Delu in lj. delavskih časopisih je pod psevdonimi (Peter Razbojni, Volodja, M., Četaš) objavil mnogo člankov in razprav o proletarski umetnosti, o jsl., bolg., balk. in svetovnih polit. razmerah, o faš. in belem terorju v evrop. deželah, o delavskem gibanju in njegovih revolucionarnih nalogah, o enotni delavski fronti, kom. internacionali in podobno. S spisi: Zaščita narodnih manjšin, Vprašanje Julijske krajine (Delo 1923, 1924), K problemom Slovencev, ki so vsled kapitalističnega Versajskega miru postali sužnji laških kapitalistov (Glas svobode 1923), K vprašanju italijanske imperialistične politike na Balkanu ter k vprašanju Julijske krajine (Zapiski delavsko-kmetske matice, 1925) ter članki o JK in narodnem vprašanju v Federation Balcanique (1925) in Stato operaio (1927) je spodbudil nova pojmovanja o nalogah mednarodnega kom. gibanja glede rešitve narodnostnega vprašanja razkosanega slov. naroda in posebej Slov. v It. Zastopal je načelo o brezpogojni pravici Slov. do samoodločbe, vključno z odcepitvijo od obstoječih držav in združitvijo v lastno republiko ter zahteval povezavo razrednega boja it. proletariata z narodnim bojem zatiranih manjšin za narodno osvoboditev. Njegove teze, dodelane tudi v obsežnih poročilih CK KPI, je osvojila KPI na III. kongresu 1926. Reševanje narod. vprašanja v JK je opisal v spominskem prispevku 1933 (objav. v PZGD, 1980). Med bivanjem v SZ M. ni več deloval polit., ampak se je spet posvetil esejistiki, prevajanju marks. liter. v slov. in pisanju biografij slov. osebnosti za Malo sovjetsko enciklopedijo. Pod psevdonimom V. A. (Volodja Angeljev) je objavil v Sd: Nekaj misli o slovenskem narodnem in slovstvenem razvoju, Današnji mednarodni politični položaj (1935), esej o Puškinu, Slovenski politični razvoj in problem sodobne politične orientacije ter spis o Cankarjevem svetovnem nazoru (1937). V slov. lit. zgod. je M-evo delo ocenjeno kot poseg – čeprav obroben – v slov. lit. med dvema vojnama; njegove interpretacije umetnosti ne zaostajajo za marks. sociološkim pisanjem v sočasni Evropi.

Prim.: Arhivsko gradivo v Archivio centrale dello Stato, v Institutu Gramsci v Rimu, v IZDG; D. Kermavner, Informacija o publicistu VI. Martelancu, NSd 1964, 950–54; Kacinova 1921–28, 382–88, 501–26; O VI. Martelancu, PZDG, 1980, 130–37; F. Klopčič, Nacionalna politika slov. komunista i odjek u KP Italije 1923–1930. godine, Dometi 1980, št. 3, 4, 5; D. Rupel, Avantgardizem med obema vojnama, NSd 1980, Besede in dejanja, Koper 1981, 153–61, št. 1; Isti, Pošljite za naslovnikom, drama, upriz. 1982 v PDG Nova Gorica.

M. K.-W.