Margotti, Carlo (1891–1951)

Margotti Karel, enajsti gor. nadškof, r. 22. apr. 1891 v mestecu Alfonsine pri Faenzi (Emilia-Romagna) sezonskemu delavcu Angelu in šivilji Frančiški Minguzzi, u. 31. jul. 1951 v Gor. Osn. š. je pričel v bližnji Argenti, nadaljeval v Bologni, kamor se je z družino preselil. Tu je kot semeniški gojenec 1911 dokončal gimn. z maturo in hkrati napravil izpite na drž. š. za priznanje srednješolske diplome. Po maturi vstopil v bolonjsko bogoslovje in bil 11. maja 1915 posvečen v duhovnika. Po kratkem dušnopastirskem službovanju v mestu (S. Maria delle Grazie) je bil mobiliziran v vojsko, kjer je s činom podporočnika in nato poročnika kraljeve vojske zaradi znanja jezikov služboval kot vojnopoštni cenzor za slovanske jezike vse do poletja 1919. Istočasno je študiral jezike na bolonjski U in cerkveno pravo ter 19. okt. 1919 doktoriral iz teologije na teološki š. v Bologni. Bil je nato prof. zgod. v dežel. semen. (1919–21), tudi župnik pri sv. Silveriju v Bologni (1920–21) in 5. jun. 1921 promoviral za doktorja cerkvenega prava na papeški U S. Apollinare v Rimu. 10. jul. 1921 je bil pritegnjen za minutanta pri rimski Kongregaciji za vzhodno Cerkev. 4. febr. 1923 je postal monsinjor in jul. istega leta med drugim predaval o vzhodnem pravu v Lj. 1927 je bil imenovan za tajn. papeške Komisije za Rusijo in povišan v hišnega prelata. 8. mar. 1930 mu je bilo poverjeno mesto apostolskega delegata v Turčiji in je bil imenovan za naslovnega nadškofa mesembrijskega, posvečen pa 25. mar. istega leta. 27. mar. 1930 je bil imenovan za upravitelja carigrajskega apostol. vikariata, 15. mar. 1931 pa še za apostol. delegata za Grčijo v Atenah, tako da se je poslej njegova dejavnost odvijala med Carigradom in Atenami. Ne brez zadovoljstva ital. vlade, (ki mu je podelila dvoje odlikovanj: red velikega častnika ital. krone in red sv. Mavricija in Lazarja 1936), je bil 25. jul. 1934 prestavljen za goriškega nadškofa in v Gor. slovesno ustoličen 23. sept. 1934, prvi ital. škof po vrsti zaporednih slov. škofov. Bil je od 1935 svetnik papeške Kongregacije za vzhodno Cerkev in od 30. okt. 1936 (po odstranitvi priljubljenega msgr. Fogarja) do poletja 1938 (do prihoda msgr. Santina) apost. upravitelj tržaško-koprske škofije. V teh letih je vodil dvoje romanj gor. Slov. na Brezje in Bled (avg.-sept. 1937) in močno zastopstvo na kongres Kristusa Kralja v Lj. (jul. 1939). Dan po vkorakanju jsl. vojske v Gor. (2. maja 1945) je bil M. prijet, zaprt, zaslišan in nato 7. maja dobil odločbo, da mora zapustiti Gor. in slov. ozemlje, ker je nasprotoval NOB: izgnan je bil v Videm (Udine). 13. jul. 1945 (po odhodu jsl. vojske) se je vrnil v Gor. 15. sept. 1947 je doživel novo državno razmejitev med It. in Jslo z izvedbo mirovne pogodbe, ki je usodno prizadela gor. nadškofijo: tri četrtine njenega ozemlja je pripadlo Jsli, a škof. sedež v Gor. s preostalim ozemljem je ostal v It. Tu je M. škofoval do svoje smrti 1951. M. si je ob nastopu službe zastavil nalogo, poglobiti versko in katol. zavest med verniki z geslom »Iustitia et pax«. Temu cilju naj bi služile redne pastoralne vizitacije, postna pastirska pisma, postne spokorne procesije, stanovske duhovne vaje in prizadevanje za oblikovanje Katoliške akcije. Vrhunec teh prizadevanj naj bi predstavljala gor. sinoda (26. mar. 1941), ki jo je sicer napovedal že 6. jan. 1936. Zdi se pa, da so vsa ta njegova prizadevanja v bistvu bolehala zaradi nepoznavanja gor. razmer, v katere je prišel kot dotedanji vatikanski diplomat. Podoba je, da mu je šlo v prvi vrsti za preureditev cerkvene discipline v škofiji, ki naj bi se čimprej izenačila z ostalimi ital. škofijami, ne glede na različno polit. in zgod. preteklost ter narodnostno sestavo (Slovenci, Furlani, Italijani). Bil je iskren ital. rodoljub, kar je pokazal v številnih pisanih sporočilih in javnih nastopih (ital. rodoljubja pa ni javno ne privatno nikomur vsiljeval), obenem je bil v nastopnih letih občudovalec fašizma in Mussolinija, a, ker strogo cerkveno vzgojen in iskreno vdan papežu, se je le moral ozirati na stališča Vatikana, ki niso sovpadala s politiko diktatorskega fašizma. Stanje (zapostavljanje in preganjanje Slov.), ki ga je našel ob prihodu v Gor., je sprejel kot zgod. nujnost. Ni dojel slov. manjšinskega problema in se ni jasno in nedvoumno distanciral od početja faš. veljakov, da bi zavrl proces narodne asimilacije. Slov. so motili M-evi pretesni odnosi s polit. oblastmi, vroče čestitke ob raznih uspehih, odredbe, s katerimi so se italijanizirali važni predeli cerkvenega področja (npr. vpeljava ital. jezika v uradni škof. list »Folium«, dotlej v lat. jeziku, od 1. jan. 1935 pa Bollettino dell'archidiocesi di Gorizia, skrčenje uporabe in pouka slov. jezika v semenišču, obvezna nošnja duhovske obleke po rimskem vzorcu, vsiljevanje ital. oblike Katol. akcije, forsiranje ital. jezika v cerkvenem uradovanju, zaupno »patriotično« pismo duhovnikom ob začetku vojne, ipd.). Ker ga Apost. sedež v teh pobudah ni podprl (slov. kler je v Vatikan poslal kar 45 protestnih spomenic!), je svoje začetne načrte moral v marsičem modificirati. Storil je to in še marsikaj pozitivnega, ker je bil kot človek srčno dober in plemenit, vedno pripravljen pomagati. Tako je dosegel tiskanje mesečnika Svetogorska Kraljica ob 400-letnici Sv. gore (Bollettino, 10. dec. 1939), v določeni meri podprl delovanje GMD in njene slov. izdaje, v splošnem vneto branil slov. jezik v podeželskih cerkvah in tudi v sami Gor., se zavzemal za preganjane slov. duhovnike, po katerih je faš. le pregrobo udaril. Med vojno vihro se je po svojih močeh trudil za slov. prezgodnje mobilizirance, za aretirance, internirance in konfinirance, protestiral proti okrutnostim, mučenju, zlorabljanju slov. življa, organiziral široko dobrodelno akcijo (R. Klinec, Zgod. GMD, 166–78). Medvojne grozote in težke preizkušnje so M-eve poglede prečistile in ga približale čutenju slov. človeka, kar se je pokazalo v njegovem naklonjenem zadržanju do Slov. v gor. nadšk. v zadnjih letih njegovega življenja.

Prim.: Bollettino dell'archidiocesi di Gorizia 1935–51; Indicatore dell'archid. di Gorizia 1938, 8–9 s sliko; Synodus prima archidioecesis gorit. 1941; Indicatore personale e locale dell'archid. di Gorizia 1942, 10–11 s sl.; R. Klinec, Zgod. gor. nadškofije, 51–52; Nadškofijsko semenišče v Gorici 1953, 15–16; E. Marcon, Mons. C. Margotti, 1957; Klinec, GMD, pass.; I. Juvančič, Fašistična ofenziva proti A. Fogarju, GorLtk 2, 1975, 101–16; Gor. nadškof K. Margotti in NOB, GorLtk 3, 1976, 152–81; Gor. nadškof K. Margotti izvajalec linije sporazuma Pij XI.–Mussolini, GorLtk 4/5, 1977/ 78, 51–82; Klinec, Duhovščina, pass.

Kralj