Marchesetti, Carlo de (1850–1926)

Marchesetti de Carlo, zdravnik, botanik in arheolog, r. 17. jan. 1850 v Trstu, u. 1. apr. 1926 prav tam. Oče Giuseppe, c. kr. polic. komisar, mati Teresa Malli. V Trstu je obiskoval drž. gimn. (1862–66) in višjo obč. gimn. (do 1869). Na U na Dunaju je študiral medicino (1869–74), poletni semester leta 1873 je prebil na U v Bologni. Diplomiral 1874. Leta 1875 je dobil dovoljenje za opravljanje poklica zdravnika, kirurga in porodničarja v obč. Trst. Po zmagi na natečaju je bil 22. okt. 1876 imenovan kot prvi Tržačan za dir. trž. Prirodoslovnega muzeja (Museo Civico di Storia Naturale), ki ga je vodil do upokojitve 1921. Od 28. jun. 1921 je bil častni dir. Prirodosl. muzeja, do smrti pa je vodil mestni botanični vrt (Civico Orto Botanico), ki ga je prevzel 1903. M. je bil član 24 znanstvenih ustanov, društev in muzejev v It., Evr. in v Indiji, posebej tesno pa je bilo njegovo delo povezano s trž. Società Adriatica di Scienze Naturali, katere član je bil od ustanovitve (1874), od 14. apr. 1901 do 1921 je bil njen preds. in od 29. dec. 1921 njen častni preds. – M-evo znanstveno raziskovalno delo je bilo osredotočeno na dve temeljni področji: botaniko in arheologijo (paleontologijo), kot prirodoslovec pa je posegal tudi na področje zoologije, geologije, paleontologije. Do 1883, ko je v Beramu v Istri izvedel svoja prva arheološka izkopavanja (Di alcune antichità scoperte a Vermo presso Pisino d'Istria, Arch. Triestino 14, 1883, 416; Boll. Soc. Adr. 8, 1883, 265–94), je bila botanika njegovo temeljno raziskovalno področje, zvest pa ji je ostal tudi kasneje, ko je v njegovem delu prevladala arheologija. M. je raziskoval rastlinstvo od Julijskih Alp do Istre in Kvarnerja. Ustvaril je bogat herbarij s preko 180 vrstami in veliko objavljal s področja botanike. Med 38 tovrstnimi deli so tudi študije o flori na otoku Sv. Katarine pri Rovinju (Boll. Soc. Adr. 1, 1875, 223–32), o posebnostih rastlinstva Izole (o. c. 4, 1879, 162–67), o rastlinskem svetu Škocjana (Die Grottenwelt von Sankt Konzian, Wien 1890), pa o flori Poreča (Atti del Museo Civico di Storia Naturale di Trieste, 1890, 25–122) in otoka Lošinja (o. c. 1895, 27–120). V rkp. je ostala raziskava rastlinstva otoka Cresa in drugi del botanične bibliografije, katere prvi del je izdal 1895 (Bibliografia botanica ossia catalogo delle pubblicazioni intorno alla flora del litorale austriaco – o. c. 1895, 129–210). Vse do 1925 je objavljal katalog semen, za zamenjavo z več kot stotimi botaničnimi vrtovi v It. in zunaj njenih meja. Njegovo temeljno botanično delo pa je 800 strani obsegajoča Flora di Trieste e di suoi dintorni (Trst 1896–97). 1908 je prevzel vodstvo botaničnega vrta, ga popravil in reorganiziral ter posebej skrbel za vzgojo domačih rastlin. Izdelal je kriterije za delo v botaničnih vrtovih, ki jih je pojasnil na prirodoslovnem kongresu v Milanu (1906), ko je govoril o funkciji botaničnih vrtov. Kot botanik in dir. Prirodosl. muzeja je mnogo potoval. Obiskal je bližnje pokrajine (Julijske Alpe, Furlanijo, Istro, Kvarnerske otoke, Hrvaško, Tridentinsko, Koroško, Tirolsko), mnoge evropske dežele (Skandinavijo, Spitzberge, Španijo, Turčijo, Grčijo, Francijo, Anglijo, Belgijo), bil je v Egiptu, Arabiji in v Indiji (1875), na Cejlonu in v Singapurju (1880–81). S potovanj je prinašal nova odkritja in spoznanja ter gradivo, s katerim je dopolnjeval zbirke Prirodosl. muzeja. O teh svojih popotovanjih je tudi pisal (npr. Ricordi di un viaggio alle Indie orientali, Boll. Soc. Adr. 2,1876,197–228). Še bolj kot botanik se je M. uveljavil kot arheolog. Njegova odkritja so bila temelj prazgodov. odd. v Prirodosl. muzeju v Trstu, že 1883 je vzpodbujal ustanovitev posebnega muzeja za prazgod. dežele, 1884 je postal član komisije v okviru Società Adriatica di Scienze Naturali, katere naloga je bila pospeševati študij in raziskovanje prazgod. Prva arheološka izkopavanja je izvedel v Beramu pri Pazinu v Istri (1883) in na gradišču pri Katinari (1883). Leta 1884 je začel raziskovati prazgod. grobišče na Mostu na Soči (takrat Sv. Lucija). Tu je delal 13 sezon (1884–86, 1888, 1890–94, 1897–99, 1902) in odkril 3.960 grobov (8.–4. stol. pred Kr.). »Skupaj z J. Szombathyjem je izvedel največje izkopavanje nekropole v svojem času. In takoj je treba pristaviti, da tudi najkvalitetnejše svojega časa. O svojih izkopavanjih je M. redno poročal, najizčrpneje predvsem v Boll. Soc. Adr. Prvih 2.950 grobov je objavil tudi po grobovih (La necropoli di S. Lucia, Boll. Soc. Adr. 9, 1886, 94–162 in Scavi nella necropoli di S. Lucia presso Tolmino, Boll. Soc. Adr. 15, 3–336) in s tem prehitel moderne objave za pol stol. V njih je dal zelo natančne in popolne opise gradiva, načina pokopa, statistiko gradiva in izčrpno primerjalno gradivo, ki kaže na odlično poznavanje tedanje arheol. liter. in tedanjih muzejskih zbirk. Z odlično deskripcijo in opazovanji naravoslovca je M. enakovredno združil tudi obravnavo historičnih in etnoloških vprašanj. Gradivo je primerjal z Istro in sev. Italijo in kronološko pravilno primerjal svetolucijsko gradivo z drugo in tretjo estensko stopnjo, ni pa še videl v njem možnosti za opredelitev posameznih grobov v starejšo oz. mlajšo stopnjo, kar je, na podlagi njegovih objav, leto pozneje storil M. Hoernes« (S. Gabrovec – D. Svoljšak). O rezultatih raziskovanj na Mostu na Soči je 1889 poročal tudi na antropološkem kongresu na Dunaju. V Posočju je izkopaval še v Kobaridu in odkril svetolucijski sočasno nekropolo. Tu je v osmih sezonah (1886–90, 1892, 1903–04) odkril 1.100 grobov (poročila v Boll. Soc. Adr. 10–14, 1887–93). 1890 je odkopal 19 grobov na Šentviški gori (o. c. 13, 1891, LII), 1889 v Starem selu 440 grobov (S. Rutar, LMS, 1889, 129), odkril 9 grobov pri Redipugli 1901 in isto leto še 65 grobov pri Ronkah. Kult. in časovno enakovredno naštetim grobiščem je tudi grobišče, ki ga je M. odkril v Špetru Slovenov 1892 (Boll. Soc. Adr. 14, 1893, XIII ss.). V Posočju je raziskoval še v Kovačevi (Turjevi) jami pri Robiču (1890) in z lončenino iz bronaste dobe pokazal na začetke poselitve Posočja (o. c. 15, 1893, 268), na Slapu ob Idrijci pa je našel grobišče iz mlajše železne dobe (La Tène). Zelo obsežno je bilo njegovo delo v škocjanu pri Divači. Tu je odkril in raziskal pet prazgod. grobišč: 319 grobov iz starejše železne dobe pod Drežcem v letih 1896–1900 (o. c. 1896, 534; 1897, 340; 1900, 23 ss.; 1903, 85 in 154; 1907, 233), 1903 in 1904 t. i. keltsko nekropolo Ponikve z 92 grobovi (o. c. 22, 1905, 31; 23, 1907, 233), 1904 še grobišče v Matavunu (o. c. 23, 1907, 233; 1908, 186; 1913–14, 50), poleg tega pa še dve manjši grobišči. 1889 je raziskoval tudi gradišči v Škocjanu in na Gradišču, uspešen pa je bil tudi pri raziskovanju jam škocjanskega področja: Pečine v Sapendolu, Tominčeve jame (1886–89), Roške špilje (1888), Jame nad Jezerom, Jame nad Sokolakom. Preizkusil pa se je še v drugih jamah: Jelenca (1878), Pokala, Zidaričeva pečina ali Pečina na Leskovcah pri Samatorci (1894), Gabrovica (1888)... Na Krasu sodijo med večja M-eva terenska dela še izkopavanja grobišča v Svetem pri Komnu (1892), v Istri pa je poleg grobišča v Beramu opravil obsežnejša izkopavanja na gomilnem grobišču okoli kaštelirja Sv. Duh pri Novem gradu (1889), na dveh nekropolah pri Kanfanarju (1891), na gradišču nad Limskim zalivom. – Poleg resnično številnih izkopavanj je M. imel še dovolj moči za obsežno in podrobno topografsko obdelavo in za manjša sondiranja na utrjenih naselbinah–kaštelirjih v Istri in na Krasu ter na Kvarnerskih otokih, ki jih je zaokrožil v knjigi I castellieri preistorici di Trieste e della Regione Giulia (Trst 1903), ki je še danes temeljni pregled teh samosvojih bronasto in železnodobnih naselbin. Hkrati je, z upoštevanjem gradišč Posočja in Furlanije (skupaj 455), zaokrožil naselitveno podobo področja in jo dopolnil z analizo tipov gradišč, njih obrambnih sistemov, razprostranjenosti in lege, načina življenja, pogrebnih navad, gospod. razmer. Svoja dognanja je preveril tudi na potovanju po Bosni in Dalmaciji (1891) in ugotavljal podobnosti tamkajšnjih utrjenih naselbin s kraškimi in istrskimi. Ob 19. obletnici smrti je Società Adriatica predlagala trž. občini preimenovanje ulice Zonta, kjer je M. dolgo prebival, v ulico Carlo de Marchesetti (danes ulica pri trž. botaničnem vrtu). Ob M-evi smrti je svetolucijski župan predlagal poimenovanje vaške šole po M. in postavitev M-eve podobe v vežo šole. Med obema vojnama je bila po M. poimenovana na Mostu na Soči pot iz vasi v Lom.

Prim.: R. Battaglia, Arch. Triestino 13, 1926, 375; Boll. Soc. Adr. 20/1, 1929; o. c. 35, 1936, XIV sl.; o. c. 1, 1875 – 35, 1936; C. Gabrovec – D. Svoljšak, Most na Soči (Sv. Lucija), Katalogi in monografije 22, Lj. 1983.

Svd.