Manfreda, Andrej (1908–1943)

Manfreda Andrej, protifašist, r. 8. nov. 1908 v Kobaridu Andreju (u. 1915 v rus. ujet.) in Mariji Volarič iz Mlinskega, u. 7. jul. 1943 v jetniški bolnišnici Saluzzo v nepoznanih okoliščinah. Med prvo svet. vojno je bila družina v begunstvu v bližini Neaplja. Stari oče je zapustil premoženje Andreju. Po ljud. š. v Kobaridu se je vpisal na slov. realko v Idriji. V š. letu 1923–24 je obiskoval tretji letnik in bil aktiven v športu, ki je služil tudi gojitvi narodne zavesti. Že kot dijak je dopisoval v tržaško E. Po uspešno končanem š. letu 1924–25 je prestopil v videmski licej. V tem času je začel izraziteje delovati za narodne pravice Slovencev. 15. dec. 1927 je bil sprejet v organizacijo TIGR in postal vodja trojke. V tem letu ga je Zorko Jelinčič predlagal za poslevodečega preds. dij. društva Adrija. Ob koncu š. leta 1926–27 je z odliko maturiral na videmskem liceju in o počitnicah neutrudno delal v org. TIGR. Imel je govor na protifaš. zborovanju 28. avg. 1928 na pogorju Krna, kjer je pozval prisotne na boj proti faš. nasilju. Jeseni 1928 se je vpisal na Fak. za polit. in družb. vede v Padovi. Družina brez očeta je bila v stiski z denarjem za njegovo šolanje. M. je sodeloval pri razdeljevanju letakov, ki so pozivali na bojkot volitev 1929, in ilegalno prehajal v Jslo. Po naročilu TIGR-a se je v Padovi vpisal v univ. študentsko faš. organizacijo (GUF) z namenom, da bolje prikrije svojo dejavnost. V Padovi je vneto študiral, 10. mar. 1930 pa je opazil, da ga zasleduje OVRA. 25. mar. so mu karabinjerji v Kobaridu preiskali sobo in ga aretirali. Odpeljali so ga v goriške in nato v koprske zapore. 15. maja 1930 so ga odvedli v rimsko ječo Regina Coeli, kjer je ostal ves čas v samici. Pojavili so se prvi znaki pljučne bolezni in pričel je izgubljati moči. Njegova pisma domačim odsevajo razmišljanja izrednega človeka. Avg. 1930 je bil premeščen v trž. zapore Coroneo, kjer je čakal na začetek prvega trž. procesa. 3. sept. je stopil pred sodnike z nekoliko povišano telesno temperaturo. Preds. sodišča ga je podrobno izpraševal o njegovi polit. dejavnosti pred aretacijo. Obtoževali so ga tudi, da je zbral nekaj podatkov o it. oboroženih silah na Kobariškem in jih osebno posredoval jsl. polic. komisarju Antonu Batagelju, kar je M. priznal. V obrazložitvi polit. delovanja po letu 1926 je povedal, da je izšlo njegovo delovanje iz študija zgod. in življenjepisov velikih rodoljubov (Mazzini). Poudaril je, da ni sovražil It., deloval pa je proti zatiranju slov. ljudstva. Po dolgem zasliševanju, v katerem je tudi zanikal it. izvor svojega priimka, so mu pošle moči. Obsojen je bil na 10 let ječe in prvo bi moral prestati v samici. Poslali so ga v zapore v Oneglio v Liguriji. Ker se mu je slabšalo zdravje, je mati vložila več prošenj in dosegla, da je bil jul. 1931 premeščen v jetniško zdravilišče Pianosa, kjer je postal prijatelj z it. komunistom Celsom Ghinijem. V tem času je postal ideološko prepričan komunist in bil sprejet v KPI. Boril se je za več ur dnevnega sprehoda in v pismih domačim prikazal svoj široki miselni razvoj, v katerem je imel marksizem pomembno mesto. Želel je živeti na prostem, da bi preizkusil svojo moralno, intelektualno in socialno spremembo. 1931 so aretirali tudi brata Janka in ga zaradi polit. delovanja obsodili na 15 let zapora. Andrej je pripravil zanj študijski načrt: »Ta leta, ki so nam bila odvzeta od aktivnega življenja, ne smejo biti izgubljena!« Bil je proti pogojni izpustitvi, ker bi to pomenilo odpoved svojim idealom. Zaradi amnestije ob rojstvu sina v kraljevi družini je bil 25. mar. 1935 izpuščen. Marsikdo od nekdanjih somišljenikov je bil razočaran zaradi njegovega komun. prepričanja in nekateri iz Gor. so ga hoteli spet pridobiti. Bil je pod strogim polic. nadzorstvom. Kljub temu so v Kobaridu nov. 1935 tajno proslavili obletnico okt. revolucije. Preko Štefanije Federlove je vzpostavil zvezo s slov. part. organizacijo na Jesenicah. Dec. 1935 se je ponoči sestal z nekdanjim sošolcem z realke, vodilnim komunistom na Jesenicah in poznejšim komisarjem Gregorčičeve brigade Francem Federlom. Francova mati Štefanija je pozneje prenašala pošto med sinom na Jesenicah in Andrejem v Kobaridu. 26. maja 1936 so Andreja spet aretirali in mu preiskali stanovanje. V koprskem zaporu kljub nekajdnevnemu zasliševanju ni ničesar priznal. Po ovadbi it. stanovalca v hiši Manfredovih so mu očitali, da je materi prepovedal obesiti na hišo it. zastavo. Po enomesečni koprski ječi so ga premestili v rimsko ječo Regina Coeli. Preiskovalni postopek se je vlekel skoraj leto dni. Sodna obravnava pred Posebnim sodiščam v Rimu se je začela 20. maja in se še istega dne končala z obsodbo: »Obtoženec je zbiral več ljudi v hiši nekega krojača v Kobaridu, kjer jim je prebiral in razlagal protifašistični tisk. Naročil je, naj snamejo zastavo, ki so jo razobesili zaradi osvojitve Adis Abebe (pripadnost KPI in širjenje njene ideologije)«. Na podlagi tega so ga obsodili na 14 let zapora. Domači so morali plačati vse sodne stroške in njegovo preživalnino v zaporu. Kmalu je bil spet premeščen v jetniško zdravilišče Pianoso. Mar. 1938 sta se na jetniški ladji slučajno srečala z bratom Jankom. Ker je prišel Janko v Pianoso, so premestili Andreja v jetniško zdravilišče Saluzzo. 1940 so za več kot dve leti konfinirali sestro Pepco. Andrej je bil v posebni celici ločen od ostalih polit. zapornikov. 7. jul. 1943 je umrl v nepojasnjenih okoliščinah. Po vojni so ga pokopali v Kobaridu. Po kapitulaciji It. je nastal na Kobariškem part. bataljon z njegovim imenom. Na rojstni hiši pri Šribarju je vzidana spominska plošča, po njem je poimenovana kobariška ulica. Okt. 1947 je prevzel njegovo ime kobariški dijaški dom, ki pa je prenehal obstajati. V zadnjem času poteka akcija, da bi ohranili M-ovo rojstno hišo.

Prim.: Vid Vremec, Andrej Manfreda. Kobariški protifašist in drugi, Lj. 1973; Ciril Zupanc, Zapadno–primorsko okrožje, 17–20 (s sl.); Podatki sestre Pepce Manfreda por. Urbančič; Ob 13. obletnici smrti A. M., PrimN 1956, št. 28; V Kobaridu so postavili spominsko ploščo A. M., PrimN 1957, št. 39; Ponovno v okovih, PrimN 1967, št. 27 (odlomek iz knjige Vida Vremca); Na omejeni svobodi, PDk 1967, št. 165; (Vid Vremec), Mladinski shod na Krnu, Spomini na junaka A. M., PDk 1967, št. 159 (v petih nadaljevanjih); (A. Pagon-Ogarev), Važen predlog, PDk 1971, št. 7; Knjiga o A. M., PrimN 1973, št. 13; M. A., TV 15 1973, št. 16 – (Slavko Rupel) Knjiga o Manfredi; (Niko Kosmač), A. M. ob 30-letnici njegove smrti, PDk 1973, št. 211; Skalarju in Manfredi red narodnega heroja, PrimN 1973, št. 39; (Ivan Kurinčič-Hajduk), Pesem o bataljonu Andreja Manfreda, PrimN 1975, št. 52.

Stres