Mandić, Ante (1881–1959)

Mandić Ante, politik, odvetnik, r. 2. jun. 1880 (op. ur.: 2. jun. 1881) v Trstu, u. 15. nov. 1959 v Lovranu. Rojen je bil v družini znanih hrv. narodnih buditeljev v Istri in na Kvarnerskih otokih, ki je izvirala iz Kastva. Oče dr. Franjo, zdravnik, stric Matko (gl. čl.) znani javni delavec, aktivno je v javno življenje posegel tudi njegov brat dr. Josip (gl. čl.) ter sin dr. Oleg (gl. čl.). Osn. š. je obiskoval v Trstu, gimn. v Zgbu, Trstu in na Sušaku, pravo na Dunaju in v Gradcu, kjer je promoviral. Delal je kot odv. pripravnik v Trstu, bil koncipient v pisarni odv. dr. Červarja (rojak J. Dobrile) v Voloskem, postal odv. prav tam in v Opatiji. V začetku prve svet. vojne je bil v Kijevu (tu je bila doma njegova soproga), kmalu je postal predstavnik jsl. odb. v Rusiji (Petrograd) in deloval pri organizaciji jsl. dobrovoljskih vojaških enot. 1917 je postal tajn. Jsl. odb. v Londonu in aktivno deloval za ustvaritev države SHS. Ko se je vrnil po vojni v novo državo, je postal preds. Jsl.-češke lige. Ker ga je režim kraljevine SHS razočaral (zlasti zaradi kapitulantstva pred ozemeljskimi zahtevami It.), se je 1921 demonstrativno odselil v Volosko. Tu je kljub težkim razmeram (faš.) uspel delovati kot eden redkih hrv. odv. v Istri; najprej je imel pisarno skupaj z dr. U. Stangerjem, od 1929 pa lastno (pri delu mu je pomagal sin Oleg). Za nekaj časa je pred drugo svet. vojno moral oditi v Jsl. Kmalu po začetku NOB se je povezal z aktivisti gibanja na opatijskem področju. Imel je stike z okrož. komitejem KPH za Hrv. primorje. Preko Vatikana je vzpostavil stike z nekaterimi člani kraljeve jsl. vlade v Londonu, ki jim je posredoval vesti o razmerah doma; pojasnjeval jim je vlogo, ki jo imata v Jsl. KPJ s Titom na čelu ter četniški vodja D. Mihajlović. Ob kapitulaciji It. je vodil opatijski NOO, sodeloval pri razorožitvi it. vojaških enot, kmalu pa je odšel na osvobojeno ozemlje (skupaj s sinom Olegom); Nemci so mu odpeljali v koncentracijsko taborišče soprogo, snaho in vnuka. M. je postal član ZAVNOH-a in AVNOJ-a, na 2. zasedanju AVNOJ-a (nov. 1943) je bil izvoljen v njegovo predsedništvo. 1944 je postal prvi preds. Oblastnega odb. enotne narodnoosv. fronte Istre ter preds. komisije za vojne zločine Hrvatske. 1945 je bil skupaj z D. Sernecem in S. Budisavljevićem član jsl. kraljevega namestništva. Po proglasitvi ustave FLRJ (1946) se je vrnil v Volosko, kjer je bil v povojnih težkih letih še vedno aktiven javni delavec. Dobil je več odlikovanj in priznanj. 1956 je v Zgbu pri JAZU objavil knjigo Fragmenti za historiju ujedinjenja, ki prinaša 168 dokumentov o razdobju 1914 in 1917. Bil je vnet zagovornik enotnosti jsl. narodov in sodelavec z mnogimi slov. družbenopolitičnimi delavci.

Prim.: Novi list (Reka) 16. nov. 1959, št. 270; Vjesnik (Zgb) 16. nov. 1959, št. 4644; P. Strčić, A. Mandić, kraljevski namjesnik iz Kastavštine (1945), Novi list (Reka), 10.–12. dec. 1979, št. 286–88; Lj. Buršić, Hrvatski advokati u Istri i Liburniji, Odvjetnik (Zgb) 18/1968, št. 9, 207–19; JE 6, 7; ZČ 11/1960, 280–305.

Strčić