Makuc, Ivan (1887–1974)

Makuc Ivan, delavski voditelj, r. 27. jul. 1887 v Spodnji Idriji, u. 22. dec. 1974 v Kranju. Oče Anton, rudar, mati Jera Božič. V domačem kraju je obiskoval osn. š., postal je rudar (Idrija, Kočevje). Zelo mlad se je vključil v social. gibanje, zato je bil zaradi polit. aktivnosti ob službo. Preselil se je v Trst in postal železničar. Tudi v Trstu je polit. deloval in bil med ustanovitelji Delavskega odra. Med prvo svet. vojno je bil kot vojaški obveznik v Lj. v želez. službi. Po vojni je pričel znova polit. delovati, in sicer najprej v levem krilu social. stranke (JSDS), ob razcepu v stranki je prešel na stran komun. levice, ki je dobila formalno podobo, ko se je 11. apr. 1920 na posebnem kongresu v Lj. Delavsko social. stranka za Slov. pridružila Social. delavski stranki Jsl. (komunistov). M. je prišel v ožje vodstvo nove stranke in bil »ena osrednjih osebnosti v delavskem gibanju na Slovenskem« (M. Marinko). Poleg delovanja v komun. stranki pa je bil aktiven tudi na sindik. področju, mar. 1920 je postal preds. osred. odb. Splošne želez. organizacije za Jsl. v Lj. Kmalu zatem je bil član stavkovnega odb. velike želez. stavke, ki je zajela vso Jsl. Višek je stavka dosegla v Lj. s pokolom na Zaloški cesti (24. apr. 1920); M. se je moral tedaj za nekaj časa zateči v ilegalo. Kot kandidat Delavsko kmečko republikanskega bloka je kandidiral na parlamentarnih volitvah (1923, 1925); blok je predstavljal legalno obliko tedaj že razpuščene KSJ (KPJ). Konec 1925 je v želji, da se delavsko gibanje združuje, podprl združitev sindikalnih organizacij in ustanovitev Ujedinjenega radničkega sindikalnega saveza Jsl. za Slov. S tem je prišel v spor s pokraj. vodstvom KSJ, ki ga je izključilo iz svojih vrst; ponovno je postal član 1928. M. se je od 20. do 24. jun. 1920 udeležil drugega kongresa KSJ v Vukovaru. Po uvedbi šestojanuarske diktature je bil nekaj časa zaprt v Glavnjači, vendar se je po vrnitvi iz zapora odtegoval polit. delovanju. Očitno so nanj delovale muke, ki jih je pretrpel v zaporu, in strah, da bi jih ponovno doživel. Bil pa je tudi nezaupljiv do mladih, ki so stopali tedaj v članstvo KPJ, zlasti do »študentov« (Kidrič, Kardelj), češ da so neizkušeni. Prisilno je bil upokojen, vendar se je kasneje zaposlil v lj. plinarni pod pogojem, da se odpoveduje sleherni komun. dejavnosti. Po desetletni odsotnosti od polit. dela se je tik pred vojno znova približal KPJ oz. KPS. Po okupaciji Jsl. se je pridružil OF, od okt. 1943 je bil zaprt v Dachauu. Po vojni pa svoje polit. aktivnosti ni več široko razvijal, živel je odmaknjeno v Kranju. Na lastno željo je bil znova sprejet v KPS. M. se je »kljub obdobjem malodušja sedemdeset let svojega življenja premočrtno posvečal stvari delavskega razreda« (M. Marinko). Prejel je več odlikovanj.

Prim.: S. Kumar, TV 15, 9. Jan. 1975, št. 2; M. Marinko, Komunist 3. febr. 1975, št. 5 (ponatis v Izbrana dela I, Lj. 1980, 421-28); Viri za zgodovino Komun. stranke na Slov. v letih 1919-1921, Lj. 1980, 74, 108, 113, 116, 119, 136, 199, 200; Zbornik fotografij iz delavskega gibanja in dejavnosti komun. partije na Slov. 1867-1941 I/1, Lj. 1964, 216 s sl., 221, 275; J. Kos, Spopad na Zaloški cesti 24. apr. 1920, Lj. 1980; Železničarska in splošna stavka apr. 1920, Lj. 1980; M. Stiplovšek, Razmah strokovnega sindikalnega gibanja na Slov. 1918-1922, Lj. 1979, 137 s sl., 158, 169-70, 212-13, 229, 267, 275, 535, 548, 572, 596, 614; F. Klopčič, Velika razmejitev, Lj. 1969, 34, 59, 82, 115, 127, 167, 242, 260-61.

B. Mar.