Lucia, Crescenzia (1944–)

Lucia Crescenzia, prof. književnosti in pisateljica, r. 28. mar. 1944 v Tolminskih Ravnah, živi v Potenzi (Lucania) v It. Oče Domenico, finančni stražnik, mati Jožefa Rutar, šivilja. Štiri leta je z materjo preživela v roj. kraju, potem sta na očetovo vabilo obe šli v Potenzo, kjer je oče živel in delal. Tu je obiskovala učiteljišče in ga zaključila z maturo (1964). Po nekaj letih poučevanja na osn. š. se je vpisala na U. v Salernu in 1970 diplomirala iz književnosti. Potem je poučevala it., latin., zgod. in zemlj. na več sred. š. v provinci Potenza. Od jeseni 1992 poučuje na viš. sred. š. v Potenzi. – Po mnogih letih je obiskala svoj roj. kraj in ob trpkem spoznanju, da se je njen roj. dom zrušil (in še pet drugih domov v vasi), je svoje občutje izrazila v pesmi Ravne. To pesem in še 67 drugih je zbrala v pesniško zbirko Sorridi, ki je izšla pri neapeljski založbi Laurenziana (1988). Posvetila jo je svoji slov. materi in spominu pokojnega očeta. V zbirki so religiozni motivi (tudi o Medjugorju, ki ga je obiskala), motivi ljubezni do staršev, do sočloveka, zlasti trpečega. Nekaj je tudi potresnih motivov iz Lucanie po potresu (23. nov. 1980). Pet zadnjih pesmi je v potentinskem in aviglianskem narečju, zato so ob njih še prevodi v knjiž. it. Uspeli poizkus z narečjem jo je opogumil, da je tudi v svoji naslednji knjigi Chiacchiere nnante forne (Založba Ermes v Potenzi 1992) uporabila narečje še v večji meri. Knjiga na 82 str. zajema 7 kratkih dramskih prizorov (dialogov oz. klepetov). Naslov (Klepet pred pečjo) je prvi del ljudskega reka, ki se konča »so perdenza de pane» (je izguba kruha), izhaja pa iz navade v potentinskih vaseh, da so gospodinje doma zamesile kruh in ga nesle v skupno vaško peč, kjer so ga spekle; pri čakanju so seveda vneto klepetale in kruh dostikrat zažgale. V objavljenih prizorih se pa pogovarjajo predvsem dedki in babice med seboj in pa s svojimi vnučki, ki prihajajo na obisk iz mesta in govorijo knjižno it., medtem ko stari starši govorijo le v narečju. Narečni del je za vsakim prizorom objavljen še v prevodu v knjiž. it. Snov prizorov so praznovanja običajev skozi leto; ob prikazu sedanjega praznovanja je vedno še narečno dopolnilo dedka ali babice, kako so praznovali v času njune mladosti sveto Lucijo, Božič, pust, Veliko noč in krajevnega zavetnika sv. Gerarda, kar ima svoj etnološki pomen, obenem je pa zanimiv poskus uvajanja narečij v književnost.

Prim.: Osebni podatki v sporočilu avtorice 23. febr. 1993; uvod A. Massari d'Onofrio v zbirko Sorridi; J. Dolenc, Pesniški odmev iz naših krajev v tujini, PrimN 6. jan. 1989; uvod mons. A. R. Mennonna v zbirko Chiacchiere nnante forne.

Dolenc