Ličen, Vladimir (1912–1948)

Ličen Vladimir, dipl. kemik in prof. kemije, r. 19. sept. 1912 v Žavljah pri Trstu, po uradnem obvestilu javnosti ustreljen 18. maja 1948; grob neznan. Oče Josip, višji stražnik v Trstu iz Rihenberka, mati Josipina Gvardjančič, gospodinja. Osn. š. najprej v Trstu, nato v Loki pri Zidanem Mostu in v Lj., kamor se je družina preselila po prvi svet. vojni. Maturiral 1930 na realki v Lj., diplomiral 1937 na Filoz. fak. v Lj. in opravil drž. izpit. Društveno je od dijaških let delal pri Sokolu in v naprednih akad. klubih. – Kot kemik je L. služil vojaščino v Obilićevu. Od 1938 do mobilizacije 1. apr. 1941 je bil zaposlen v tovarni barv in lakov Medić-Zankl v Medvodah. Po zlomu jsle je apr. 1941 padel v Sarajevu v nem. vojno ujetništvo in bil odpeljan v Osnabrück. Po dogovoru med Nem. in It. je bil pozno jeseni istega leta odpuščen iz nem. ujetništva in preveden v It., ki ga je zadržala tako kot vse na predvojnem it. ozemlju rojene vojaške povratnike iz Nem. v svojem vojnem ujetništvu. Čas do kapitulacije It. je preživel v taboriščih na Reki, v Sulmoni in v Garessiu. Po begu iz taborišča se je nekaj časa skrival v hribih v bližini Garessia, nakar se je odločil, da krene proti domu. Prispel je do Trsta, kjer so ga Nemci zaradi nepravilnih dokumentov aretirali ter ga vkljub svoječasnemu odpustu iz nem. vojnega ujetništva poslali kot civilnega interniranca v Dachau. Žena je dosegla s prošnjo in sklicevanjem na njegovo delno invalidnost (pri sokolski telovadbi trajno poškodovano koleno), da so mu 25. maja 1944 dovolili povratek domov. Od avg. 1944 do konca vojne je nato delal v tovarni špirita in kvasa v Celovcu. Po osvoboditvi se je vrnil v Lj. ter se ponovno zaposlil v tovarni v Medvodah, preimenovani v Color., najprej kot njen obratovodja in nato kot direktor. – Delaven in navdušen je aktivno nastopal tudi na sestankih in zborovanjih. 3. okt. 1947 so ga po požaru v tovarni nepričakovano aretirali, ga obtožili sabotaže ter sodelovanja z Nemci in v znanem dachauskem procesu so ga 26. apr. 1948 obsodili na smrt. Skupno z drugimi žrtvami procesa je bil 27. jul. 1976 spoznan za nekrivega in rehabilitiran. Za izgubo moža je žena dobila simbolično odškodnino.

Prim.: Časopisna poročila v dneh procesa; številni članki v letih 1985/89; Igor Torkar, Umiranje na obroke, Lj. 1984; Bora Krivokapić, Dachauski procesi, Bgd 1986; Pravnik 1987, št. 3–4.

B. S.