Legiša, Zvonko (1947–)

Legiša Zvonko, šolnik in kulturni delavec, r. 15. jan. 1947 v Sesljanu, živi v Vižovljah. Oče Emil, mizar, mati Celesta Zavadlal. Osn. š. je obiskoval v Sesljanu, niž. sred. š. in nato klas. licej pa v Gor. (matura 1967). Diplomiral je iz naravoslovnih ved na Znan. fak. trž. U. 1973 z disertacijo Flora in vegetacija v kalih na tržaškem Krasu. Od 1974/75 je poučeval mat. in prirodoslovje na sred. šoli Iga Grudna v Nabrežini (habilitacijo je dosegel z natečajnim izpitom 1978). 1984/85 je na isti šoli postal pov. ravnatelj, po opravljenem usposobljenostnem izpitu 1988 pa redni ravnatelj. Na tej šoli je še sedaj. – V prosvetno delo se je vključil še kot študent v Gor. Delal je pri SKADU in se bavil tudi z odbojko pri ŠZ Olympia. Maja 1976 je predaval o značilnostih kraških kalov v gor. Kat. domu. V domačem kraju je nato sodeloval pri SKD Igo Gruden iz Nabrežine. Bil je član moš. zbora tega društva in je sodeloval tudi pri društvenih odrskih predstavitvah. Sam je 1984 sestavil in uspešno pripravil za odrsko uprizoritev lepljenko Ognjišče je zaživelo in spregovorilo. V njej so prikazane anekdote, vraže in pripovedke, ki so še žive na področju devinsko-nabrežinske obč. Kot kult. referent pri omenjenem društvu je posvetil precej časa delu z mladino. Od 1981 do 1991 je v Nabrežini večkrat organiziral poletne centre za osnovnošolce in otroke v vrtcih. Zaradi vse te dejavnosti mu je 1984 Zveza slov. kult. društev iz Trsta podelila odlikovanje Zlati krogi. – Ko je SKD Igo Gruden 1980 prvič organiziralo razstavo o nabrežinskih kamnolomih, je bil med glavnimi pobudniki. V okviru istega društva je bil 1986 glavni oblikovalec druge, precej odmevne razstave ob dvatisočletnici nabrežinskih kamnolomov. Njegov govor ob odprtju predrazstave v Sesljanu je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela 1. mar. 1986. Nato je v sodelovanju s publ. I. Vogričem in prof. A. Brecljem napisal knjigo Nabrežinski kamnolomi (1989, ZTT). Vedno v povezavi z značilnostmi domačih krajev je 1990 pripravil za RAITrstA potopis Po vaseh devinsko-nabrežinske občine. V L-evih tekstih je možno marsikje najti nekaj rahle ironije in tudi kako hudomušnost, vendar je povsod čutiti globoko navezanost na domačo zemljo in na kraškega človeka.

Prim.: Osebni podatki; KatG 3. jun. 1976; Kraški kali nekoč in danes, KolGMD 1977, 137–40; Tudi smeh in zabava je naša kultura, domača, pristna kot kraški pršut, PDk 15. mar. 1984 s sl.; NL 15. mar. 1984; Danes otvoritev proslav ob 2000-letnici nabrežinskih kamnolomov, PDk 21. febr. 1986; Vloga kamnarstva v 2000-letni zgodovini Nabrežine, Gosp 28. febr. in 7. mar. 1986; Dva tisoč let kamna iz Nabrežine, Delo 1. mar. 1986; Bogat prikaz pomena nabrežinskih kamnolomov, NL 13. mar. 1986; PDk 17. okt. 1989 s sl.

ab