Legiša, Ivan (1934–)

Legiša Ivan (psevd. Burnik), pesnik, r. 17. jun. 1934 v Medji vasi (obč. Devin-Nabrežina), živi v Adelaidi v Avstraliji. Oče Anton, kmet, mati Angela Terzoni. Po osn. š. v domači vasi je dovršil Nižjo sred. šolo pri Sv. Jakobu (Trst) in se vpisal na slov. učiteljišče pri Sv. Ivanu (Trst). Učenje ga ni zanimalo: »Naravno mrzil sem šolo, ker ni obetala kruha« (pismo 1. maja 1992). V 2. razr. je ponavljal, se ponesrečil s kolesom, ostal celo leto neocenjen in zapustil šolo (1954). Zaposlil se je pri avtobusnem podjetju Sergas v Trstu kot sprevodnik, po vrnitvi It. v Trst pa se je avg. 1958 vkrcal na ladjo Flaminia in se preselil v Avstralijo. Delal je v rudniku opala, 1961 se je vrnil domov in se poročil s Slovenko iz Ptuja, ki jo je spoznal po pismih. Po enoletnem bivanju doma se je vrnil v Avstralijo, se naselil v Adelaidi, kjer dela v tovarni steklenic. »Za oddih na svežem zraku sem si kupil farmo ob reki Bremer. S sinom zasajava mandlje in olive. Starejši sin je zaposlen v Canberri kot komputer programer na davčnem uradu. Mlajši sin je ljubitelj narave in vse kaže, da se bo bavil s kmetijstvom« (omenjeno pismo). – »Ljubezen do poezije sem našel na maminih kolenih. Otroku mi je deklamirala pesmice, katere je znala na pamet iz svojih otroških let. Za pisanje pa me je navdušil učitelj v osn. šoli (Dominik Hvalič, pismo).« Pisati pa je začel v Avstraliji 1958, ko se je dolgočasil in preganjal domotožje. Na pobudo pok. misijonarja dr. I. Mikule je začel pod psevd. Ivan Burnik objavljati pesmi v Mislih, mesečniku za versko in kult. življenje Slovencev v Avstraliji (izhajajo v Sydneyu od 1952). Takratni ured., zdaj pok. p. Bernard Ambrožič, ga je spodbujal, da ni odnehal. 1991 je izdal v samozal. v Adelaidi pesniško zbirko Jesensko listje (natisnila Finsbury Press). V knjigi je na 75 straneh 74 pesmi, ki jih je deloma že priobčil v Avstraliji, deloma so nove. V začetku zbirke je moto, v katerem pojasnjuje svoj narodni položaj: »Zamejec sem bil tam, / tu je tujina. / O, domovina / jaz – v srcu te imam. « Nikoli ni imel domovine, saj je bil v domači vasi v zamejstvu, v Avstraliji je v tujini, domovino ima samo v srcu in lahko o njej sanja. Razočarala ga je tudi »zlata svoboda«, ki je prinesla vseh vrst razočaranj. Pravi, da mu je vtisnila mladost »otožen, plah, istočasno uporen, neodvisen in trmast značaj«. – Pesmi so odsev L-evega duševnega razpoloženja, počutja doma in v tujini. V pesmi Atek in mama pravi, da je bilo najlepše doma: »Bilo nas je pet, / ki kruh smo drobili / in skupno molili / v zavetju ognjišča. « Razšli so se, vendar je v raju, kadar misli na starše. – Čeprav je po letih še mlad, ga muči starost, ugašajoča iskra je, »star, zavržen / vrč brez roča«. V puščavi je ostal sam med kaktusi, z usihajočim soncem in grenkobo v duši. S tujci je hodil po svetu, spraševali so ga, kje je doma, sam sebi se je smejal, ker je spoznal: »Doma ne bom nikoli več – ne tu – ne tam. « In še bridkejše spoznanje: »Pomota je bila, da sem se sploh rodil.« V stiskah in težavah se zateka k Bogu: »Na vrhu samotnega hriba / v kapeli klečim … « Spoznal je: »Ljubezen brez Kalvarije je kača, / brez Jezusa smo mrtveci v temi. « – Veliko je osebnih izpovedi, ki so trpke, grenke, polne samote, napadov bolezni, strahov ob nevihtah: »Ne morem skriti, sem presajeno drevo, / v ožgani zemlji seme v mrtvi nadi.« – Nekaj pesmi je rodoljubnih, v redkih namiguje na ljubezen, vendar ni nobene izpovedi izbranemu dekletu. Smilijo se mu reveži, stari ljudje in zapuščeni otroci. Narava je navzoča v več pesmih, vendar je posebej ne opisuje, ampak je bolj spremljevalka osebnih izpovedi. V L-evih pesmih ni Krasa, čeprav se je rodil na Krasu, tudi ni značilne avstralske pokrajine, sredi katere živi in jo obdeluje. Ni avstralskih ljudi, živali, razmer. Pesnik ima preveč težav s samim seboj, da bi se lahko oziral okrog. L. je pesnik samouk, slovenščine se je naučil doma in v šoli, zato jo obvlada, ne zna pa ustvarjati pesniškega jezika, sodobnega pesniškega izražanja, ne zna »kovati« primer in podob. Pripoveduje preprosto, nazorno, kakor so pisali v prejšnjem stoletju. Vse je tako, kakor je bilo nekoč, ko je bil še doma in zapregal vole, da je vozil domov ajdove snope. Torej življenje, ki poteka v resnici, življenje, kot si ga v domotožnem hrepenenju predstavljajo in želijo izseljenci. Naravnost ganljiva je njegova ljubezen do vsega slovenskega, do dobrote na svetu in do Boga, ki je njegova največja vrednota, edina tolažba in zavetje. – Pesmi so zložene iz ritmičnih verzov, ki so razdeljeni v kitice. Pri daljših verzih ima rimo, ima pa tudi pesmi z izrazito kratkimi verzi. Zložil je tudi štiri klasične sonete. – L-eva zbirka Jesensko listje se lepo sklada s sedanjim slov. kulturnim življenjem v Avstraliji.

Prim.: Osebni podatki (pismo 1. maja 1992); arhiv učiteljišča A. M. Slomšek, Trst; podatki Antka Terčona; M. Jevnikar, M(Trst)1992, 82 in 111.

Jem.