Lušin, Franc Ksaver (1781–1854)

Lušin (Luschin) Franc Ksaver, peti gor. nadškof, r. 3. dec. 1781 ob gradiču Pokajn pri Tinjah (Teinach) na Koroškem kmetu Lenartu in Barbari, u. 2. maja 1854 v Gor. Osn. š. je pričel v domačem kraju, nadaljeval v Celovcu, kjer je tudi obiskoval in dovršil gimn. (z vmesnimi kratkimi prekinitvami ob prihodu Francozov 1797 in v bolezni 1800). Nato je vstopil v bogoslovje za potrebe celovške škofije ter bil 26. avg. 1804 posvečen v duhovnika v Celovcu. Od dec. 1806 do jan. 1808 je bil kpl. pri sv. Ilju v Celovcu, hkrati študiral orientalske jezike na dunajski U, kjer je 1807 napravil rigoroze. 16. jan. 1808 je bil imenovan za prof. orientalskih jezikov in bibličnega eksegeta v Gradcu in 19. avg. 1813 promoviral za doktorja teologije na graški U. Bil je obenem spovednik elizabetinaric v Gradcu, pridigar na graški akademiji (1810–14) in izvoljen za rektorja akademije (1815). Maja 1818 je postal vodja modroslovnih šol v Gradcu, 6. jan. 1820 je bil pritegnjen za gubernijskega svetnika v Innsbruck, kjer je bil tri leta referent za duhovne in šolske zadeve. 12. nov. 1823 ga je cesar Franc I. imenoval za tridentinskega nadškofa, papež Leon XII. ga je 12. maja 1824 potrdil, v škofa pa ga je posvetil 3. okt. 1824 v Salzburgu tamkajšnji nadškof Avguštin Gruber. Kot tridentinski nadškof je 15. maja oz. 29. jun. 1831 po naročilu Pija VIII. izpeljal odlok »In supereminenti Apostolicae dignitatis specula« (27. jul. 1830), s katerim je bila goriška škofija ponovno povzdignjena v nadškofijo in sedež ilirske cerkvene province. Po desetih letih je bil premeščen v Lvov, kamor ga je cesar Franc I. 10. febr. 1834 namenil za nadškofa lat. obreda in primasa Galicije in Vladimirije. Čeprav je nastopil službo šele jeseni 1834, se v novem, zanj precej tujem okolju ni dobro znašel in tako ga je na lastno prošnjo isti cesar 9. jan. 1835 premestil v Gor., kamor ga je 9. apr. istega leta potrdil Apostolski sedež; slovesno je bil v Gor. umeščen 18. sept. 1835. Novi cesar Ferdinand I. je L. in njegovim gor. naslednikom 18. maja 1835 vrnil naslov »kneza sv. rimskega cesarstva«, ki ga je prvemu gor. nadškofu Attemsu dala že cesarica Marija Terezija. – V Gor. se je L. odlikoval kot vnet nadpastir. Omogočil je ustanovitev gluhonemnice, bolnišnice za ženske in ostarele siromake, sirotišnice. Za duhovnike je uvedel duhovne vaje. 1843 je dal obnoviti in razširiti zgradbo velikega semenišča in semeniški knjižnici je s testamentom zapustil vse svoje knjige. V revolucionarnem letu 1848 je v Gor. sklical škofe ilirske cerkvene province in 18. nov. istega leta je bila na dunajski parlament naslovljena spomenica z zahtevami po popolni verski svobodi, po odpravi kraljevega placeta, po možnosti objavljanja pastirskih pisem, po konkordatu z Rimom ter po odprtju Malega semenišča. – Sicer je bil L. zvest avstrijskemu cesarskemu dvoru, ki ga je 1849 imenoval za tajnega dvornega svetnika, 1851 ga odlikoval z velikim križem Leopoldovega reda. Bil je dobrega in usmiljenega srca, priljubljen pri vernikih vseh narodnosti v škofiji, obenem pa iskren Slovenec, ki je slov. stvar po svojih močeh povsod podpiral. Bil je tudi član Družbe sv. Mohorja.

Prim.: A. Einšpieler, F. K. Lušin, šolski Prijatel 1854, 363–65, 371–73, 378–80, 386–87, 395–99, 159–60; Gabršček I, 40; Klinec, GMD, 45–46 (s sliko); E. Marcon, Mons. C. Margotti, 53; C. L. Bozzi, Il Monte di Pietà e la Cassa di risparmio di Gorizia, 1967, 237 (s Tominčevim potretom); R. Ritzler-P. Sefrin, Hierarchia catholica medii et recentioris aevi, Vol. VII, 336, 337.

Kralj