Lulik, Ivan (1888–1947)

Lulik Ivan, odvetnik in pesnik, r. 16. maja 1888 v Ajdovščini, u. 8. sept. 1947 v Lj. Oče Avgust, pismonoša, velik ljubitelj narave in ptic. Osn. š. v domačem kraju, gimn. v Gor., kjer je prva leta stanoval v Malem semenišču. Študiral je pravo na Dunaju in v Lj. Tu je potem opravljal odvetniški poklic do smrti. L. se je začel navduševati za literaturo že v gimn. letih. Pod Heinejevim vplivom je pisal tudi v nemščini. Nem. pesmi, ki jih je zbral pod naslovom Unter Linden und Kastanien, so se izgubile med zadnjo vojno. L-ova pesniška ostalina se je ohranila po zaslugi njegovega rojaka in življenjskega prijatelja Danila Lokarja, ki si je prizadeval, da bi bil L-ov pesniški opus v tej ali oni obliki objavljen, toda brez uspeha. Založbe niso imele za to nobenega posluha. Posrečila se mu je le objava nekaterih sonetov, ki opevajo Ajdovščino in njeno okolico, v tržaških Razgledih 1947 in 1948. Jedro L-ovega pesnjenja je ljubezensko čustvo. Ljubezenske pesmi izražajo v glavnem bolečino zaradi nevračane ljubezni. Med L-ovimi pesmimi je tudi več domoljubnih. V zunanji obliki je bil L. urejen, uporabljal je stalne kitične oblike in se poskusil celo v sonetnem vencu z magistralom. Posebnost L-ovega sonetnega venca je v tem, da je skupino 15 sonetov dvakrat ponovil in povezal s pojasnilnim besedilom. »Pesnitev razodeva vso Lulikovo pesniško oblikovno verziranost, velik smisel za kompozicijo in urejenost ter se tu in tam dvigne do lepih pesniških podob, ki kažejo na nadpovprečno obvladanje pesniških rekvizitov« (M. Brecelj). Dvojni sonetni venec ima naslov Kašgarska svetnica. Vrsto pesmi je L. zbral pod naslovom V večernih zarjah. Nekatere pesmi so datirane, tako npr. sonetni venec, posamezne avtobiografske pesmi iz ciklov Ajdovščina, Klic svobode itd., in farsa Zbor vinskih duhov (nekaj nad 8000 verzov). Nekaterim omenjenim pesmim in pesmim z vzhodno tematiko je L. rad dajal tujo preobleko. Svojo najglobljo ljubezensko izpoved je npr. položil v usta kitajskega cesarja, ki piše pismo svoji ženi in ji ga pošilja po slugi Lu Ly-k hivanu. V L-ovi zapuščini je tudi vrsta »narodnih« pesmi. Med njimi je daljša pesnitev Vipavski mladi graščak in lepa ajdovska gospa, motiv ljubezni med srednjeveškima plemičema, podan v slogu ljudske pesmi. Poleg pesmi z ljubezensko tematiko je zanimiva skupina pesmi, posvečenih rodni pokrajini. V refleksivnih pesmih pa pesnik razmišlja o naravi in še posebej o jesenskem času kot prispodobi življenja, ki umira. Brecelj je v Gor. srečanjih ob prikazu L-ega življenja in dela objavil šest njegovih pesmi, med njimi Svidenje, Magistrate drugega sonetnega venca, Glas iz ječe (leta 1943, pred odhodom transporta.

Prim.: M. Brecelj, Pozabljeni vipavski lirik, Gor. srečanja XV–XVI, 52–56, 1968; Isti, Ajdovska bližnja in daljna okolica v poezijah pesnika dr. I. L., PDk 31. jan. 1983.

L. B.