Lukežič, Avrelij (1912–1980)

Lukežič Avrelij, slikar, designer in dekorater, r. 18. sept. 1912 pri Sv. Mariji Magdaleni Spodnji (Škedenj), u. 1. apr. 1980 v trž. bolnišnici. Oče Jožef, mizar, mati Marija Hervatič. V Trstu je obiskoval osn. in mešč. š. Mizarskega poklica se je začel učiti v očetovi delavnici, kasneje pa je prešel v delavnico Blažinovih. Vedno je rad risal, včasih pa je tudi slikal na lesonitno ploščo, kar je nekoč videl slikar Jože Cesar, ki je bil nekaj časa njegov vodnik in mentor. Skupaj sta obiskovala učne ure na večerni likovni šoli. V mladosti se je nekaj časa hodil učit k Alb. Sirku v Sv. Križ pri Trstu, seznanil pa se je tudi z Avg. Černigojem. Sodeloval je na ilegalni razst. trž. slov. slik. v ul. sv. Frančiška v Trstu 1937. Prav iz narodnostnih pobud je črpal snov za svoja prva dela, v katerih je upodabljal motive iz trž. okolice (V luki, 1930; Jadransko morje, 1930). Že pred vojno je sodeloval na razst. na Reki, v Milanu, Veroni, Rimu, Benetkah. Ob izbruhu vojne z Jslo je bil vpoklican in poslan v delovni bataljon na Sardinijo. Tamkajšnjo pokrajino je sčasoma vzljubil in jo začel slikati. Tik pred kapitulacijo Italije 1943 se je vrnil na celino in kasneje v Trst, kjer je bil zaposlen pri Blažinovih do aretacije obeh bratov 1944, nato je prešel k Žigonu. Poleg osnovnega poklica se je še dalje ukvarjal s slik. Po osvoboditvi se je zaposlil pri Zerialu, nato se je osamosvojil in specializiral za opremljanje stanovanj in sejemskih prireditev. Poklicno je mnogo potoval, obiskal je tudi Afriko, le bolezen mu je preprečila pot na Kitajsko. Po vojni je razst. v galeriji na Acquedottu v Trstu, na razst. slov. primor. umetnikov v Gor. in Trstu 1945, kasneje še v Lj., Zgbu, Bgdu, Skopju, Benetkah idr. Značilni iz tistih let so zlasti prizori iz trž. okolice in Istre, npr. Pokrajina v Žavljah (1945), Zima v pristanišču (1946), Ribiška obala (1947), Istra, Soline v Šičolah, Istrska cesta, Stara navada (vse 1948), Devinski grad proti Trstu, Devinski portič (1950). 1940 se je samostojno predstavil v galeriji Scorpione v Trstu, pomembno je sodelovanje na reprezentativni razst. slik. in grafičnih del trž. umetnikov jun. 1950 v Moderni galeriji v Lj. (poleg njega še Cesar, Černigoj, Grom, Hlavaty, Saksida in Spacal). 1958 je samostojno nastopil v Občinski galeriji v Trstu, 1959 v Mali galeriji Okraj. muzeja v Kopru, 1961 ponovno v Občinski galeriji v Trstu, 1973 v Kraški galeriji v Repnu in Občinski galeriji v Trstu, 1977 v Prosvetnem domu na Opčinah. V njegovem slik. opusu prevladuje krajina, pojavljata se tudi tihožitje in portret. Poskušal se je v folklorni motiviki in upodobil pristno »Ščiedenko« in značilnega »mandrjerja«. Ustvarjal je v olju, temperi, perorisbi in akvarelirani risbi, izdeloval je tudi lesoreze, ki jih je izdal v samostojni mapi. Zgodnje krajine segajo v žaveljsko dolino in bližnjo gričevnato Istro, v ta lirično poudarjeni svet pa se vriva trdota pristaniškega okolja. Prepričljivejši kot v oljih se zdi v perorisbah in akvareliranih risbah, kjer je krajina zajeta v širokem horizontu, telegrafski drogovi, drevesa, ptice na nebu pa nas vodijo v globino. Temni oblaki dajejo tem slikam določen pesimistični poudarek. Šijanec je o njem zapisal: »Lukežič je predvsem krajinar samotnih, nekoliko turobnih, mračnih, fantastično občutenih impresij. Istrska kraška planjava je dobila v Lukežiču enega prvih oblikovalcev. Lukežič je realist s plenerističnimi opažanji in izhaja iz razpoloženjske vsebine nekoliko romantično prirejenega motiva.« V oljih je barvitost istrske krajine bleda, včasih rumenkasta, olivno ali svinčeno sivo naglašena. V letih 1953–54 so nastala dela Križ, Milje, Plavži, Pogreb, Cementarna. Kasneje je L. opustil oljno slikarstvo in se povrnil k navidez preprosti, a zahtevni perorisbi. Rener ob tem ugotavlja: »Na žalost se Lukežičeva ustvarjalna pot proti šestdesetim letom zoži v stezo: slikar kaže, da se je že odpovedal večjemu formatu in oljni tehniki. Zaprl se je v svoj atelje ter večinoma z akvareliranimi risbami obujal spomine na starinsko domačo opremo in risal drobno, osamelo grmičevje kraške pokrajine v pustem zimskem času. Horizontalno potegnjene risbe so spet take, da ne dopuščajo pogleda proti ozračju in je zato občutek samote še izrazitejši.« 1982 so že po smrti priredili retrospektivno razst. v Kult. domu v Trstu in Gor., nato še v Prosv. domu na Opčinah.

Prim.: Podatki Duš. Jakomina; Razst. slov. prim. umetnikov, Trst-Gorica 1945 (katalog); LdTd 4. mar. 1948; PDk 6. okt. 1949; 17. okt. 1952; 1. jan. 1954; 19. jun. 1955; 9. avg. 1959; 12. jan. 1960; 31. dec. 1965; 21. jun. 1973; 15. in 22. jul. 1973; 8. in 28. maja 1977; 3. jun. 1977; 2. apr. 1980; 12. febr. 1982; 18. mar. 1982; 13. in 15. apr. 1982; Razst. slik in graf. del trž. umetnikov, Lj. 1950 (katalog); Razst. slik in graf. del slov. umetnikov iz Tr., Clc 1950 (katalog); JKol 1952, 54 in pass.; Trž. slov. slikarji, Lj. 1955; Gosp 7. in 21. febr. 1958; 5., 9. in 26. avg. 1959; 20. jul. 1973; 4. apr. 1980; 23. apr. 1982; SlovJ 31. jul. 1959; Stelè, Umetnost 1960, 31 in pass.; Šijanec, 264; ELU III, 347; Čitalnica v Skednji, Tr. 1968, 55 s sl.; NL 19. jul. 1973; A. L. Retrospektivna razstava, Tr. 1982 (katalog).

M. V.