Loschi, Giuseppe (1858–1937)

Loschi Giuseppe, it. slavist, r. 1858 (op. ur.: 8. avg. 1858) v Benetkah, u. 16. okt. 1937 (op. ur.: 26. okt. 1937) v Trevisu. Oče je bil državni uradnik in so ga po letu 1870 prestavili v Videm (Udine), kjer je sin dovršil licej, leposlovne vede pa 1881 v Padovi. Prvo prof. mesto je dobil v Vidmu v zavodu Giovanni da Udine, kjer je bil tedaj za prefekta Evgen Blankin (PSBL I, 89–90), sošolec I. Trinka. Najbrž se je L. že tedaj seznanil s Trinkom, ker sta postala pozneje prijatelja in sodelavca ter je Trinko po besedah prof. A. Ivanova »plodno vplival na L. kulturno delovanje«. L. je začel pisati v kat. list Il Cittadino Italiano, ki je izhajal v Vidmu in so ga tiskali v tiskarni opata Dal Negro. Ta je bil družinski prijatelj Loschijevih in je zapustil tiskarno bratoma Loschi. Sodeloval je v polemiki o razmerju med državo in Cerkvijo ter napadal liberalce in svobodomislece. 1896 je odšel v Reggello (prov. Firenze) za prof. lit. predmetov na gozdarski zavod v Vallombrosa. V Videm se je vrnil mar. 1915, kjer pa je od 1918 manj delal, ker je zbolel na živcih in veliko trpel. L. je napisal ogromno časopisnih člankov in izdal vrsto razprav iz furlanske in deloma slov. preteklosti, kot npr. Diplomi inediti attinenti al patriarcato d'Aquileia (Videm 1884), La stampa di Udine (1885), L'incursione dei Turchi nella Carniola e nell'Istria (Archeografo Triestino 1892), Tracce dei Longobardi nella plastica del Friuli (1895) idr. Prevajal je franc. romane in jih izdajal kot podlistke v skrčeni obliki in brez pisateljevega imena. V slov. kult. je odločneje posegel s prevodom J. Sketa Slovenisches Sprach und Uebungsbuch pod naslovom Grammatica della lingua slovena. Recata in italiano sulla terza edizione tedesca, con aggiunte del dott. G. Loschi. Udine 1893, VIII+483. V uvodu je poudaril, da se v It. zdaj bolj kot v preteklosti pojavlja želja, da bi spoznali slovansko literaturo, toda le redki študirajo slovanske jezike. Da bi olajšal ta študij, je pripravil slov. slovnico, ker je ta jezik zemljepisno It. najbližji, njegovo znanje pa lahko tudi zelo olajša razumevanje drugih slovanskih jezikov. Zahvaljuje se »za prijazno in zelo koristno pomoč prof. I. Trinku, vnetemu in priznanemu gojitelju jezikoslovnih študijev in slovanskih jezikov«. Prevajalec je priredil it. jeziku pravila, ki so bila napisana za nemšč., in znatno obogatil slovarček na koncu knjige. Tako je L. opravil veliko delo in preskrbel It. četrto slov. slovnico (Alasia da Sommaripa: Vocabolario italiano e schiavo, Videm 1607; Vincenzo Franul: Saggio grammaticale italiano-cragnolino, Trst 1811; Joseph Premru: Nuova raccolta di dialoghi italiani, tedeschi e sloveni – Neue Sammlung... – Nova nabéra laških, nemških in slovenskih pogovorov, Gor. 1850). 1888 je začel pisati tudi Piccola grammatica della lingua russa, ki pa je ostala v rokopisu (vsi L. rokopisi so shranjeni v Biblioteca civica v Vidmu). Iz rušč. je prevedel nekaj pomembnejših del, npr. Gogolj: Plašč in Revizor, Korolenko: Slepi muzikant, dve noveli S. T. Aksakova, nekaj prevodov je ostalo v rkp. Novo pobudo za študij mu je dal poljski jezikoslovec Baudouin de Courtenay (PSBL I, 47–48), ki je bil v letih 1872–1901 sedemkrat na Slov., predvsem v Reziji, in napisal več knjig o Rezijanih in njihovem narečju. L. ga je branil očitka o pristranosti, ki mu jo je pripisoval furlanski list Forumjulii, in izjavil, da se čuti počaščenega zaradi prijateljstva takega učenjaka in da je iz rušč. prevedel in komentiral nekaj njegovih del o rezij. narečju (Patria del Friuli 19. avg. 1892). Prevedel in izdal je: Il Catechismo Resiano con una prefazione del dott. Giuseppe Loschi, Udine 1894. V rkp. so ostali: La Resia e i Resiani, Saggio fonetico della parlata resiana in Degli slavi in Italia. Prijateljstvo z Baudouinom ga je spodbudilo, da je napisal informativno razpravo o Reziji, prebivalcih, narečjih in običajih: G. Loschi: Resia, paesi, abitanti, parlate, saggi di letteratura popolare, Udine 1898; druga, razširjena izdaja je izšla istega leta v Vidmu–Krakovu–Dunaju. Krajši članek Resia je izšel 20. jan. 1899 v Giornale di Udine. L. je sodeloval tudi z drugimi, ki so se zanimali za Beneške Slovence, predvsem z odv. dr. Carlona Podrecco in Franceseom Musonijem. Bil je izobražen mož in je poznal 14 jezikov.

Prim.: Alessandro Ivanov, la Grammatica russa e le traduzioni di Giuseppe Loschi, Atti del l'Istituto Veneto di scienze, lettere ed arti, anno acc. 1963–64, Tomo CXXII, 1–11 (in separat), Venezia 1963; tu so navedeni bistveni podatki o L. življenju in delu; M. Jevnikar, Le grammatiche della lingua slovena per gli italiani attraverso i secoli, Il Mondo slavo, III, Padova 1971, 101–102 (in separat); Isti, uvod v dr. A. Kacina Grammatica della lingua slovena, Lj.-Tr. 1972, 7–8; G. Marchetti: Il Friuli, uomini e tempi, 2. izd., Vid. 1974, 981–82.

Jem.