Lorenzoni, Giovanni (1884–1950)

Lorenzoni Giovanni, šolnik, furlanski pesnik, prevajalec, agrarni strokovnjak, r. 24. jun. 1884 v Gradišču pri Soči, u. 23. nov. 1950 v Koprivnem (Capriva). Oče Jožef, mizar, mati Antonija Pregarc. Osn. š. v Gradišču, gimn. v Gor., U v Innsbrucku, diplomiral iz filoz. 1904. Nato se je v Franciji izpopolnil v franc. jeziku. V Franciji je bil nekaj časa tudi interniran. Po izpustitvi je dobil prof. mesto v Agrigentu na Siciliji, kjer je ostal do prve svet. vojne. Po vojni je postal ravn. v Mondovì in od 1919–23 ravn. (preside) na slov. učiteljišču v Tolminu. Za kratko dobo se je mudil v Lizboni kot lektor ital. jezika na tamkajšnji U, potem je bil šolski proveditor v Kotoru, Bellunu in Savoni. Poleg ital., latin, in gršč. je dobro obvladal furlan., nemšč. in franc.; z uspehom se je bavil tudi s slov. in srbohrv. Bil je priznan furl. pesnik, pisal pa je veliko o jezikoslovju, toponomastiki, folklori in o agrarni problematiki. L-ove pesn. zbirke so: Juventus – Sonets furlans (Paternolli, Gor. 1904); Versi friulani (Paternolli, Gor. 1907); Vos del Friul, poesis (Paternolli, Gor. 1910). Pozneje so izšle: La polente (Pallich Obizzi, Gor. 1922); Di par di (Del Bianco, Udine 1939); Versi friulani, II serie (Tip. Stagni, Cividale 1926–1949); Curuncini d'amor (Del Bianco, Udine 1939); Poesie (Tip. Fulvio, Cividale 1959); po njegovi smrti je Società Filologica Friulana izdala Chest mio cûr (Udine 1976). L-ovi verzi spominjajo po svoji nežnosti in ubranosti nekoliko na Pascolija (Gius. Marchetti). Kot agrarne študije je L. izdal: La cooperazione agricola nella Germania moderna; La costruzione sociologica e giuridica e i problemi economici-sociali della cooperazione agraria Trento–Trentino; Albania agricola, pastorale e forestale itd. Jezikosl. značaja so Apporto al linguaggio veneto e di altre lingue al lessico friulano in drugi članki po raznih revijah. L. je tudi prevajal. Iz slov. je prevedel Cankarjevega Hlapca Jerneja (Il servo Bortolo e i suoi diritti, Paternolli, Gor. 1925) in Lepo Vido (La bella Vida, Libreria Editrice Udinese 1926). O slov. folklori, zlasti o legendi o Zlatorogu, je pisal v Gli Slavi delle vallate (Società Alpina Friulana, Sez. del Club Alp. Ital.) in v Guida dell'Isonzo e del Vipacco (O. Marinelli, Udine 1926). V odnosih do Slov. L. ni bil vedno dosleden. V letih po prvi svet. vojni, tj. po priključitvi Slov. Prim. k It., se je vedno izkazal kot Slov. dobrohotno naklonjen človek. Tako so se ga spominjali mnogi njegovi dijaki iz let, ko je bil ravn. na tolminskem slov. učiteljišču. Rad jim je pomagal v težkih urah, ko so npr. morali delati zrelostne izpite v Vidmu v ital. jeziku, čeprav so študije opravili v slov. Toda 1926, ko se je pod pritiskom faš. oblasti začela besna gonja po vseh ital. časopisih proti nadškofu Sedeju in proti vsem slov. kult. ustanovam, je tudi L. začel tuliti z volkovi. V listu Il Resto del Carlino je objavil vrsto strupenih člankov proti slov. manjšini v It. Posebno težak je bil napad na GMD v članku Propaganda antinazionale e clero sloveno, ki je izšel 29. avg. 1926. Slov. duhovščini je očital, da opravlja naravnost pogubno in razkrojevalno delo med podeželskim prebivalstvom s prižnice, izpred oltarja, v pridigah in pri verouku, pa tudi zunaj cerkve pri dozdevno »nedolžnih shodih in pri osebnih srečanjih pri obisku družin« (Klinec, GMD 43). Zakaj je L. to storil? Slov., ki so ga poznali, so prepričani, da so ga k temu prisilile faš. oblasti. Zahtevale so pač, da na neki način »zadosti« za greh filoslovenstva, s katerim bi se bil »omadeževal« v preteklosti. Gotovo je le to, da je bil L. mož širikogrudnega gledanja, po duhu pravi eksponent stare srednjeevropske vzgoje, nikakor pa nacionalistični prenapetež, še manj prepričan fašist.

Prim.: Osebni spomini; Soča 1950, 173; Klinec, GMD 43, 188; H. Močnik, Spomini in izkustva, Gor. 1971, 215.

Mk