Lokar, Danilo (1892–1989)

Lokar Danilo, pisatelj, r. 9. maja 1892 v Ajdovščini, kjer tudi živi. Oče Anton (1860–1920), doma v Ajdovščini, trgovec z usnjem in strojar; po njem je verjetno pisatelj podedoval dobršen del humorja in hudomušnosti; po značaju je bil samotar, medtem ko je bila mati Marija Hmelak (1867–1948) njegovo živo nasprotje. Starši so imeli nekaj šol: oče nekaj razr. realke, mati slov. otroški vrtec v Gor. in osn. š. v samostanskem zavodu v Škofji Loki. V družini je bilo še petero otrok, pisatelj je bil prvorojenec. Vsa otroška leta je preživel doma v Ajdovščini in bil hudo bolan. Že v otroških letih je bilo življenje v njem preglasno. Po osn. š. so ga poslali starši v Gor. na realko (1903). Ko mu je bilo dvanajst let, ga je ob počitnicah prevzela zavest o obstoju drugega življenja, ki je v umetnosti. V dijaških letih na realki se je v L. zbudilo veselje za besedno umetnost. To veselje mu je znala približati tudi mati. 1906 je urejal dijaški list Pobratimija. Tu je objavil prvo novelo Julkina prva pot. V Gor. se je družil s kraškim pesnikom Igom Grudnom (PSBL I, 506–08). Zaradi poznanj in takratnega življenja v Gor. je L. tudi dokumentarna podoba. Tako najdemo omenjeno Lavričevo smrt, pogreb kardinala Missie, pogovore o veljavi Andreja Gabrščka, srečanje s patrom in slovničarjem St. Škrabcem na Kostanjevici. Spominja se na Dermoto, na Henrika Tumo. Nadalje se srečujemo s kult. in polit. življenjem na Goriškem, z življenjem dijakov na slov. gor. šolah: gimn., realki in učiteljišču. V spomin nam prihajajo slov. zgradbe, ki so si jih Slov. sami požrtvovalno postavili (Šolski dom, Mali in Novi dom). Po maturi se L. vpiše 1910 na Dunaju na romanistiko. Po prvem letu U se premisli in se prepiše na medicino. Kljub neodločnosti se odloči, kot sam pravi, za »pot v življenje, ne med knjižni prah«. 1917 je postal doktor medicine. Ko je šla vojna h kraju, so L. povlekli v vojaško službo. Gre na ital. fronto in ostane dalj časa v furlanski vasici Villanova dell'Iudrio. Ko se avstr. vojska umakne, se L. vrne v domači kraj. Ker so njegovi kraji pripadli It., ostane L. izoliran od osrednjega slov. kult. prostora. 1919 sreča v Ajdovščini svojega prijatelja Vena Pilona, ki se je vrnil iz ruskega ujetništva. 1921 gre v Zgb na specializacijo, 1925 dela pol leta v trž. porodnišnici, nato v Ajdovščini. 1933 priobči v Sd novelo Ples, ekspresionistično zgodbo iz konca prve svet. vojne. Naslednje leto najdemo spet v Sd drugo novelo Zimska noč, kjer opisuje usodo tuberkuloznega kamenarja, 1935 pa vsakdanjo psihoanalitično študijo Obleka. Tedaj je L. umolknil in opravljal svoj poklic. Med drugo svet. vojno nastanejo novele Sodni dan na vasi, Za frontami, Brata in druge. Med drugo svet. vojno je moral z družino zapustiti Ajdovščino. Njegova premestitev v Medejo je bila konfinacija, ker je sodeloval z OF. Po it. kapitulaciji je odšel z ženo Jelko v partizane in bival dalj časa v Rupi pod Tribušo, pozneje drugod in opravljal razne funkcije. Vse do 1951 je L. opravljal zdravniško prakso, ko je za stalno zapustil ta poklic ter se docela posvetil pisateljevanju. Po vojni je objavljal v časopisih LdTd in Razgl, ki sta izhajala v Trstu, v Borih in NO. 1956 je objavil prvo knjigo Podoba dečka. Po vsem tem ni čudno, da se je zdel L-ev nastop s samostojno knjigo nenavaden, presenetljiv in izjemen. Prodrl je do koprske založbe Lipa, ki mu je omogočila knjižno izdajo. Po tej objavi se tudi v osrednjem slov. kult. prostoru oglasijo kritiki in liter. zgod. Tako najdemo 1957 v Janeževi Zgod. slov. književnosti, v drugi, predelani izdaji, ime D. Lokarja. Naslednje leto zbere L. novele, v katerih razodeva svoj pogled na dogajanja med obema vojnama na Prim., na obdobje ital. okupacije in bojev za svobodo. Novela Sodni dan na vasi je dala naslov novi knjigi (1958). Leto 1959 je postalo za L. zelo pomembno, dalo mu je novih moči in ljubezni do pisateljevanja. Prejel je Prešernovo nagrado. Brez dvoma odlikuje avtorja izredno dobro in čuteče poznavanje tistega posebnega življenja Prim. in njenih ljudi, ki mu je tudi obarvalo govorico. Naslednja knjiga je spet zbirka novel Hudomušni eros (1960), ki po snovi potrjuje pisateljev koncept iz Sodnega dne na vasi. Dopolnjuje obseg njegovega iskanja skritih človeških nagibov, ki temelji na razkrivanju prvinskih eksistenčnih ravnanj. Veliko važnost posveča L. čutnim učinkom podrobno opazovanega okolja, torej opisom predmetnega in živega sveta in se iz tega začaranega kroga predmetnosti le stežka odkriva s svojo prvinskostjo. Stil sam je neizdelan, kar moti pisateljevo pripoved. Istega leta je izšla tudi zbirka Leto osemnajsto. S tem delom je pisatelj nekako nadaljeval Podobo dečka in z vso psihološko pronicljivostjo prebrodil leta svoje mladosti tja do zrelosti. Zanjo je prejel nagrado Društva slov. pisateljev. Peta L-eva knjiga Zakopani kip je izšla 1961. Delo je pritegnilo precejšnjo pozornost. Tu obravnava problem umetništva in skuša dojeti podobo pesnika Gregorčiča ob izgubi prijatelja Frana Erjavca in idilične sreče ob Dragojili (Grenka osmina), podobo umetnika-slikarja, ki gre od doma v široki svet (Od brega), ter podobo kiparja, ki išče smisel življenja v iluzijah (Zakopani kip). Tudi to delo je rahlo avtobiografsko. Svojo 70-letnico je proslavil z zbirko Dva obraza dneva (1962). V njej so značilni fragmenti o odnosu človeka do narave. Rastlinski in živalski svet se stapljata s človekovo naravo in ga osmišljata in dopolnjujeta. 1965 izide nova pisateljeva knjiga, Dva umetnika, kjer v novelah obravnava ljudi, ki so vsak na svoj način umetniki, jim torej umetnost omogoča neki dodatek k navadnemu življenju. Kritika je bila nekoliko razočarana zaradi premalo temeljite analize umetniške stiske. Umetnika ne prikazuje v vseh značilnostih, zapusti ga na sredi poti od umetniške odločitve do socialnega uresničenja, totalnega pregleda ni, v njegovo umetništvo se vživljamo le deloma. Omembe vredna je tudi poučna resnična zgodba za otroke Srnjaček, ki jo je 1964 pisatelj izdal v mali knjižni izdaji. Prvotno je bila daljša, a jo je moral skrčiti zaradi tiska. Zgodba je resnična, saj jo je pisatelju pripovedoval šofer, začenši z: »Veste, kaj se je danes zjutraj zgodilo?« Novelistična zbirka Bela cesta pomeni novost v umetniškem ustvarjanju. Ta samonikli vipavski pisatelj, umetniški oblikovalec prim. ljudi in njih življenja, je tu trdno povezan s svojo ožjo domovino in je kot pisatelj njen značilni epski oblikovalec. V delu se spominja deda po materi, velikega podjetnika, in manj uspešnega očeta. 1970 izide knjiga Silvan. Zanjo prejme Nagrado Ivana Cankarja, ki jo podeljuje CZ v Lj. Naslednje leto objavi Božično gos, knjigo novel in dramskih dialogov. Prva, vidna značilnost L-eve zbirke je raznolikost oblike in snovi. Vendar lahko kljub tej navidezni neenotnosti najdemo za vse tekste neko čisto določeno skupno točko, ki je na podlagi razmerja med pisateljem in človekom osrednja tema teh tekstov. Po tej knjigi L. umolkne. Pojavi se šele 1975 z zbirko Zagata ni zagata. V ospredju je spet problem umetniškega ustvarjanja. V njej sta dva prozna teksta, prvi je kratek, obsega komaj 26 strani in nosi naslov Julij in Sinče, drugi z naslovom Zagata ni zagata je dal naslov tudi knjigi. Prva zgodba, Julij in Sinče, obsega celo življenjsko obdobje dveh polbratov in njunih poslovnih usod z osrednjim doživljajskim jedrom v drugi svet. vojni. Druga, daljša pripoved Zagata ni zagata je v bistvu življenjepis nekega slikarja (Luisa Spazzapana) od trenutka, ko se je v gimn. letih zavedel estetskih oblik okoli sebe, pa do smrti. 1976 izide knjiga Zehajoči angel, ki jo je napisal že v partizanih. Tu gre za posamezne odlomke, ki so zliti v nekako epsko enoto. Pisatelj prodira v človekovo notranjost in se vrača k ekspres. izhodišču. Leto pozneje izidejo Timove igre, naslov po edinem dramskem delu, jedro pa so neobjavljene novele. 1978 je izdal knjigo Cankarju na rob, svojevrstno pričevanje o problemih, ki so bili Cankarjevi, a so tudi Lokarjevi, in sicer o Cankarjevem doumevanju umetnika, družbe, o njegovih liter. nagnjenjih do impresionizma in simbolizma, o njegovem razmerju do sveta, matere, žene... 1979 izide pri CZ zajeten izbor novelistike v knjigi Dom je jezik. Leto pozneje Rodovi, kjer sta poleg proz še dialogizirana teksta. Za pisateljevo 90-letnico izda 1982 DZS z Lipo v Kopru izbor njegove novelistike pod naslovom Burja pred tišino. V knjigi je nova Brecljeva Bibliografija D. Lokarja ter Kronološki pregled L-evega življenja in dela. – L-ev stil je preprost. Smisel ima za opisovanje narave in kmečkega življenja. Njegova ustvarjalnost je tesno povezana z njegovo ožjo domovino, priča o krivicah in nasilju nad prim. ljudstvom ter kaže na to in ono gospod. rano. Po času ustvarjanja bi se L. lahko meril s social. realisti, vendar nam njegov posebni psihol. čustveni odnos do sveta in njegov lirični odnos branita, da bi ga prišteli mednje. Njegovo doživljanje in odzivanje na svet sta preplet najrazličnejših vtisov, spominov na preteklost, misli na bodočnost, skratka, križajo se v tri časovne ravnine, ki zanje nikakor ni nujno, da so logično povezane s prostorom, kjer se to dogaja. Zato tudi navidezna nejasnost pisateljevih del ustreza človekovi psihološki resničnosti in zato je tudi po tej logiki oznaka psihološki realizem ustrezna. – L-eve novele so prevedene v shr., rušč., češč., franc., madž., bolg. 1975 je prejel Red bratstva in enotnosti z zlatim vencem. – Izmed bratov je bil Vladimir (u. 1980) carin. posrednik na Rakeku; Igor (u. 1944) stroj. inž. v mrb. tekst. tovarni; Anica (gl. čl.) por. z inž. D. Gustinčičem.

Prim.: L. Legiša, daljši zapis o pisatelju v knjigi Sodni dan na vasi (1958); Isti, spremna beseda v knjigi Dva obraza dneva (1962); Ivana Slamič, Človek in zemlja ter social. in nacional. problem v delu D. Lokarja, Pič III, 1971; H. Glušič, Epska podoba v L-evi prozi, JiS 1965; J. Šifrer, Literarna mnenja, Mrb. 1968; C. Zlobec, človek je človeku zastrt (intervju z D. L.), Sd 1972; M. Brecelj, Pisatelj dr. D. L., KolGMD 1973; B. Štih, Osnutki, Lj. 1974; Casimira Blasi, Človek in zemlja v delih D. L., doktorska teza na univ. v Vidmu 1974–75, str. 246; B. Hofman, Pogovori s slov. pisatelji, Lj. 1978; Mar. Brecelj, Bibl. D. L. in Kronološki pregled L-evega življenja in dela, v knjigi Burja pred tišino, Lj. 1982, 415–54; v vseh novejših liter. zgod.

Blažič