Lipovec, Milan (1912–1997)

Lipovec Milan, pisatelj, r. 30. apr. 1912 v Trstu, kjer živi. Oče Matija, tovarniški delavec, mati Antonija Kocjančič. Zgodnja otroška leta je preživel v Brkinih, osn., meščansko in eno leto trg. š. je dovršil v Trstu na Ciril-Metodovi šoli, 1929 je odšel v Lj. in bil knjigovodja in korespondent pri raznih lesnih podjetjih v Podpeči in na Škofljici pri Lj. 1935 je postal stavec v Narodni tiskarni v Lj., v kateri sta izhajala dnevnika J in SN. Med drugo svet. vojno je bil interniran v Gonarsu in Renicciju do it. premirja, potem se je vrnil v Nar. tiskarno. 1945 so ga poslali v Trst v bivšo tiskarno Edinosti, konec leta pa v Postojno za organizatorja Petrolovih skladišč v takratni coni B. Naslednje leto je bil v Trstu vodja delegacije za prevzem goriv in maziv od organizacije UNRRE. Ko je bila UNRRA ukinjena 1948, je bil vključen v ured. PDk in v petih letih dela pri tem časopisu je eno leto urejal tudi goriško Sočo. Po letu 1952 je ostal nekajkrat brez službe. Najprej se je zaposlil v tiskarni Graphis, kasneje v tiskarni ZTT, kjer je ostal do upokojitve 1972. Od ustanovitve dalje (1966) je v ured. odb. in odgovorni ur. tržaške revije Zaliv. – Pisati je začel 1938 novele in črtice in jih objavljati v Jutru in zgb Istri, po vojni v PDk, Soči, JKol, Razgl in Zalivu, s šaljivimi spisi je sodeloval v trž. listih Brvinc, Škoromad in April. Zložil je tudi nekaj resnih in šaljivih pesmi. Za RAITrstA je napisal več otroških iger in šaljivo igro Gospod Iks (1976). Novela Gusarji je bila nagrajena na natečaju RAITrstA 1965. Važnejše L-eve novele so: Ulica lepega razgleda (Razgl 1950), v Zalivu pa: Nočne podobe (1966), Umetnost (1968) in Koledniki 1967–68 (1970). Višek L-ega ustvarjanja predstavljata oba romana, Ljudje ob cesti (Lipa, Koper 1961; nekoliko dopolnjeni ponatis pri isti založbi 1981; podlistek v PDk od 7. maja do 20. jul. 1961; dramatizirana nadaljevanka na RAITrstA jan. 1974), in Leseno jadro (Lipa, Koper 1976, 460 str.). V prvem je opisal ljudi ob cesarski cesti Trst–Reka, Brkine, proti koncu prejšnjega stol. Delo je kolektivno, z vrsto nastopajočih ljudi, zgodbe so spletene okrog posameznikov, a vse skupaj sestavljajo pisano podobo življenja, mišljenja in čustvovanja Brkinov od rojstva do smrti, življenja na vasi z običaji in zgod. dogajanji. Najvažnejši je Janez Palčič iz Loč: slab kmet, ker je bil preveč nadarjen, da bi se zakopal samo v kmečko delo; po potrebi je zdravnik, babica, pozdravil je cesarja, ko je prišel v deželo, oženil se je z dekletom, ki ga ni maralo in mu je pobegnilo, umrl pa je naravnost veličastno: sedel je na voz in se dal zapeljati nad cesarsko cesto – in tu umrl sredi svojega sveta. Brkinska zemlja izraža vse značilnosti, podana je plastično in nazorno, jezik je sočen, zajet iz ljudi, pretehtan in naraven. – Leseno jadro je roman z Ljubljanskega barja, sega od Vrhnike do Ljubljane, povezuje pa ga Ljubljanica, po kateri prevažajo opeko s čolni v Lj. Prizorišče je trojno: Bistra z mogočno Selarjevo hišo, hišica čolnarja Vida na drugi strani Ljubljanice in lovska koča sredi gozda nemškega bogataša Gratzerja in njegove skrivnostne francoske žene Henriete. Prvi dve povezuje primorski begunec Filip, ki živi pri Vidu, a ljubi dekle Bistro, prvo in tretje »stric Ivan« iz Bistre, ki zahaja k Henrieti. O zgodbi pravi pisatelj, da je »nekoliko idilično izpeljana«, ker pa je morala najti primeren čas in prostor, »se je umaknila za nekaj desetletij in se zatekla v romantičen zakotek«. Idilični sta Ljubljanica in narava z obširnimi gozdovi, obe je pisatelj še poudaril s tem, da je dal prvemu delu naslov Reka, drugemu Gozd. Ljubljanica je zanj nekaj živega, osebnega, pogosto jo opisuje in kramlja o njej. Z enako toplino opisuje gozd, ki prav tako živi svoje življenje, skrivnostno in domače. V tem okolju se giblje vrsta samosvojih ljudi, ki jih je pisatelj mojstrsko poustvaril. Gospodarja na Bistri razjeda vest, ker je v ljubosumnosti ubil soseda, njegov brat, »stric Ivan«, inž. agronomije, ljubi svobodo, zato ne stopi v službo, ampak skrbi za Selarjeva dekleta, po prepričanju je nekak »samovšečni eksistencialist«, vernik in nevernik, zateka se h gozdnemu viru, ki mu je »ljubko preročišče«. Ljubezensko razmerje s Henrieto ga spravi v zapor, a se iz njega na detektivski način reši. Dekleta so mlada in živahna, vsaka s svojo usodo. Čolnar Vid je nazoren in zajet iz življenja, dober in podjeten, veseljak, a vedno pripravljen pomagati bližnjemu. Filip je še mlad, zato ne doživlja posebnih pretresov, ob Vidu pa začne rasti in dozorevati. L. pripoveduje realistično nazorno, skrbno riše položaje in razmere, opisi so polni pesniške lepote. Z obema romanoma se je L. uvrstil med klasike slov. pripovedništva. – Za izbor iz sodobnih pripovednikov F.-J. K. Med dokumentom in poezijo (Koper 1981) je prevedel odlomek iz romana Ostri trn Renza Rossa.

Prim.: Osebni podatki; J. Pogačnik, Rusi most, Lj.-Tr. 1967, 145–50, 152, slika 152 b; o Ljudeh ob cesti so pisali: MiLi (Mil. Lindič), PDk 19. nov. 1961; Isti, Vestnik, Koper 1963, št. 17–18; B. Pahor, PDk 28. okt. 1962; Dr. R. J., PDk 1962, št. 260; M. Jevnikar, Medd 1963, št. 3–4; Isti, Zam. lit. M(Trst) 1968, 37–38; o Lesenem, jadru: Ivanka Hergold, PDk 11. apr. 1976; M. Jevnikar, LitV 1975/76, 157–58; Isti, Zam. lit., M(Trst) 1976, 61–62; Isti, monografski tečaj na U v Vidmu v akad. letu 1980–81; Olga Lupinc-Kač, doktorska teza na U v Padovi; Jaša L. Zlobec, Liter. antologija sosedov, PrimSreč 34, 1982, 229–30.

Jem.