Ličan, Josip (1874–1929)

Ličan Josip, prof. bogoslovja, prosv. delavec, r. 31. jul. 1874 v Ilirski Bistrici, u. 8. jun. 1929 Gor., pokopan v Trnovem pri Il. Bistrici. Oče Aleksander, posestnik, mati Johana Tomšič. Gimn. in bogosl. študiral in dokončal z odličnim uspehom v Gor., v mašnika posvečen 13. jul. 1897. Potem je nekaj let kaplanoval v Šempetru pri Gor. in na Placuti v Gor. S 1. jan. 1902 je nastopil službo nadškof. tajn. pri kardinalu Missiji. To službo je ohranil ves čas vladanja škofa Jordana in tudi škofa Sedeja do 1911, ko je nevarno zbolel. V letih, ko je bil kpl. in tajn., je stalno študiral in 1908 postal doktor bogoslovja. Od 1909–28 je bil redni prof. bogoslovja v gor. semenišču. 1913 ga je sv. oče počastil z naslovom komornega tajnika in monsinjorja. »L. je bil zvest Mahničev učenec in prijatelj socialnega delavca dr. J. Ev. Kreka. Razvil se je v odličnega znanstvenika, bistroumnega politika in krepkega kulturnega delavca. Kot močna in izrazita osebnost je v obdobju dvajsetih let (1909–29) odločilno vplival na goriško javno življenje. Bil je eden voditeljev "mlade struje", ki je hotela ostvariti med gor. Slov. krščansko demokracijo in sprožila živahno prosvetno, socialno in zadružno gibanje« (Klinec, GMD, 79). L. je bil še mlad kpl. v Šempetru, ko je s pomočjo vrlih mož ustanovil šempetrsko kmetijsko društvo, ki je bilo mnogo let zgled tovrstne zadružniške ustanove na Prim. Gor. je bil v letih pred prvo svet. vojno med ustanovitelji Slov. kršč. socialne zveze, po vojni pa je čvrsto sodeloval pri Prosvetni zvezi. Obe organizaciji sta si postavili visoko nalogo, da širita med ljudstvom na kršč. načelih slonečo prosveto. Veliko si je prizadeval za katol. tisk. 1908 je bil z dr. Srebrničem (poznejšim škofom na Krku) in žpkom Iv. Rejcem soustanovitelj Katoliškega tiskovnega društva v Gor. in njegova glavna opora. Pomagal je osnovati tednik Novi čas, ki je v kratkem postal najvplivnejši ljudski list gor. Slov. Takoj po prvi svet. vojni je pripravil ustanovitev Goriške straže, ki jo je v začetku nekaj mesecev tudi urejal. 1920 je zasnoval mesečnik Mladika, katere prvi letnik je sam uredil (KolGMD 1930, 125, 126). L. je bil tudi odličen publicist. Številni in važni so njegovi spisi v Folium diocesanum gor. nadškofije, s članki pa je sodeloval pri vseh prej omenjenih listih, pa še v Zborniku, Našem čolniču. Njegovo glavno književno delo pa je bila Blagovest, to je harmonično zlitje besedil vseh štirih evangelijev v zaokroženo celoto. L. ni doživel, da bi videl knjigo natisnjeno. Prvi del Blagovesti je izdaja GMD kot redno knjigo za leto 1940. Drugi del za leto 1941 pa je bil zaplenjen skupno s knjigo Zvezde vodnice in s Terčeljevimi Vozniki. L-ovo ime je najtesneje povezano z dvema važnima gor. ustanovama, namreč s slov. zavodom Alojzijevišče in z Goriško Mohorjevo družbo. Zasluge, ki jih ima L. pri Alojzijevišču, so jasno razvidne iz dolgega članka, ki ga je sam objavil v KolGMD 1925, 75–78, pod naslovom Dijaški zavod Alojzijevišče v Gorici. Iz tega članka zvemo, da je bil zavod ustanovljen že 1891 po zaslugi msgr. Mahniča. »Bil sem takrat sedmošolec na gor. gimn., ko mi je Mahnič ponudil mesto prefekta v mladem, komaj ustanovljenem zavodu slov. Alojzijevišče... Določeni dan sem nastopil službo. Prvi, ki me je v zavodu pozdravil, je bil svetolucijski župnik Fabjan. Pripeljal je vprav čvrstega fantiča v zavod, Ivota Preglja, sedanjega profesorja in pisatelja. Poleg dr. Mahniča mi je dajal navodila blagopokojni dr. Jos. Pavlica. Z njim sem nadzoroval dijake, ponavljal, hodil na sprehod in k sv. maši v cerkev sv. Antona. Prvo leto (1891–92) je bil zavod na Gradu, v hiši Contavalle, drugo leto se je preselil v hišo tik malega semenišča v ulici Vetturini... Do leta 1895 je bil zavod brez lastne hiše. Dne 29. maja 1895 je pa odbor kupil hišo, dvorišče in vrt v ulici Soškega mosta (danes via Don Bosco) št. 7.« Prva svet. vojna je prizadela zavodu velike rane. Po vojni je vodstvo zavoda prevzel msgr. L. Sam opisuje nadaljnji razvoj zavoda, ne da bi se stavil v ospredje: »Odboru se je posrečilo izposlovati pri ministrstvih v Rimu pravico do vojne odškodnine... Lepa stavba je zdaj za nas prava dika in ponos... S 15. jan. 1923 smo zavod odprli z 11 gojenci... začetkom avgusta 1924 smo začeli graditi novo obširno učilnico. Tudi kapelo smo precej razširili... Za šolsko leto 1924–25 je priglašenih prav mnogo učencev za sprejem, in sicer iz cele Julijske krajine« (do tu L. v KolGMD 1925, 75). 1925–26 so odprli v zavodu pripravnico za sred. š., na kateri sta poučevali Pavla Makuc in Gita Podobnik. Istega leta 1926 pa je L. zaradi bolezni izročil vodstvo zavoda prof. Jožku Bratvižu (PSBL I, 122–23). Smrt je L. prizanesla, da ni doživel žalostnih dni, ko so faš. oblasti zavod nasilno poital. in praktično zatrle. Dne 28. okt. 1930 je prefektura razpustila odbor in zavod izročila v roke komisarju (duhovniku Marcelinu Antoniniju), ki mu je bilo izrecno naročeno, naj zavod poitalijanči in odpravi vsak spomin in znamenje slovenstva. Komisar je odstavil ravn. Jožka Bratuža, prepovedali so gojencem pri bogoslužju prepevati ali moliti po slov. V zavod so sprejemali pretežno ital. dečke. Pod ital. upravo je zavod zašel v težke dolgove. Novi komisar msgr. Giovanni Buttò je 1938 zavod prodal državi, da je postal sedež vojašnice San Michele. (Klinec, GMD, 102). – Kot rečeno je bil L. med glavnimi ustanovitelji GMD. Msgr. R. Klinec pravi v svojem zgod. orisu GMD med drugim takole: »Aprila 1921 je bil v Gor. zelo važen občni zbor Kat. tiskovnega društva... bilo je treba razčistiti odnose do prevaljske Moh. Slednjo zadevo je sprožil dr. Josip Ličan, ko je poročal, da se je "Prevaljska" odločila, da bo med ljudstvom podpirala državno vzgojo v jugosl. duhu. Več kot gotovo je, da ital. oblasti ne bodo izdajale uvoznega dovoljenja za knjige, napisane s takim namenom... V debato je nenadoma posegel Vergil Šček in sprožil misel, naj se Primorci osamosvojijo in si ustanovijo lastno Mohorjevo družbo... Pozneje je vso zadevo vzel v pretres Zbor svečenikov sv. Pavla in (leta 1923) imenoval poseben "pripravljalni odbor", ki so ga sestavljali: dr. Josip Ličan, predsednik; Alojz Novak, podpredsednik; Venceslav Belè, odbornik; Stanko Stanič, tajnik in inž. Josip Rustja, blagajnik.« Msgr. L. je bil tudi imenovan za preds. odseka, ki naj bi pripravil pravilnik in poslovnik nove družbe. Dejansko je osnutek pravilnika sestavil sam. Dne 17. nov. 1923 je gor. knezo-nadšk. Frančišek Borgia Sedej podpisal ustanovno listino, s katero je nova družba uradno zaživela. Listina se začenja z besedami: »Ker so Nam nekateri odličnejši zastopniki goriške duhovščine sporočili, da je splošna želja, naj se ustanovi v gor. nadšk. Družba sv. Mohorja, prošnjo z veseljem sprejemamo... Potrjujemo družbena pravila, ki so nam bila predložena, in imenujemo presvetlega in prečastitega msgr. Josipa Ličana... za voditelja, s pravico, da lahko drugim poveri oblast pri shodih... itd.« Kot preds. je L. vodil GMD v prvih štirih letih njenega obstoja do febr. 1927, ko je zaradi bolezni odstopil. Bila so težka leta »prvih korakov« in leta najhujšega faš. pritiska, doba, v kateri je protislov. režimu uspelo, da je skoraj do kraja zatrl sleherno slov. tiskano besedo. »Toda,« pravi msgr. Klinec, »dr. L. je z modro roko krmaril krhki, a obenem nadvse zaslužni čolniček GMD sredi smrtno nevarnih čeri. Vsenaokrog same razbitine. V dobri meri je prav njegova zasluga, če je Mohorjeva prebrodila tako nevarne čase.« Na občnem zboru GMD, ki je bil v Gor. 11. febr. 1926, je preds. msgr. L. poročal o uspehih in težavah, ki jih je družba doživela. Za leto 1926 je izdala štiri knjige v 21.000 izvodih, tj. 84.000 knjig. Toda sledilo je »strašno« leto 1926, ko je bila GMD uradno vključena med »prevratniška društva« in je bilo državnim uradnikom pod kaznijo prepovedano, da so vpisani v taka društva. Sledile so zaplembe in procesi, pa tudi divja gonja ital. deželnih in drž. časopisov proti vsem slov. ustanovam in še posebno proti GMD. Prof. Giovanni Lorenzoni (gl. čl.) je v listu Il Resto del Carlino očital GMD, da je povezana z MD v Jsli., da dobiva podporo z onstran meje, da pod krinko literature širi protiital. strup. Na vsa ta obrekovanja je L. 1. sept. 1926 tehtno odgovoril in od lista zahteval popravek. To je bil zadnji akt dr. L. kot preds. GMD. – »Kot človek je bil dr. L. blag, dobrosrčen mož, ki je vedno rad pomagal, kjer je le mogel. Njegova hiša je bila vedno gostoljubno odprta vsem številnim prijateljem in znancem in rad je pokramljal ter se od srca nasmejal v zabavni družbi, in to tudi v zadnjih letih, ko se je moral zaradi zelo težke bolezni tako skrbno čuvati in odreči vsem prijetnostim. Glavno vsebino njegovega dela je pa tvorilo delo. Bil je priden kakor čebelica. Od zore do mraka je kopičil zaklade svojega duha in si le malokdaj privoščil nekoliko oddiha. Mogoče je ravno zaradi te svoje pridnosti in vestnosti tako vzljubil čebelice, katerih negi je žrtvoval mnogo svojega časa in znanja. Bil je med prvimi čebelarji na Goriškem in je o čebelarstvu napisal tudi mnogo poučnih člankov. V priznanje njegovih zaslug so ga čebelarji izvolili za predsednika Slovenskega čebelarskega društva na Goriškem, kateremu je načeloval več let. Žal, da L. nikoli ni bil prav dobrega zdravja. Bolezen ga je prvič potrla že leta 1912, mu stalno ogrožala življenje in mu zadnja leta občutno zmanjšala sile, mu vzela precej prožnosti in skalila mnogo ur... Toda junaško in vdano je nosil svoj križ... otroška, globoka vera mu je pomagala...« (KolGMD 1930, 127).

Prim.: KolGMD 1925, 75–77; P. K., Mons. dr. J. L., KolGMD 1930, 124–27; Klinec, GMD, pass.; Zbornik ob 50-letnici GMD, pass.

Rij.