Legiša, Lino (1908–1980)

Legiša Lino (Vendelin), literarni zgodovinar in kritik, jezikoslovec, prof., r. 22. mar. 1908 v Škofljah pri Divači, kjer je bil oče učitelj, u. 28. jun. 1980 v Lj. Oče Henrik, učitelj in zborovodja, mati Kristina Urdih, oba iz Mavhinj pri Trstu. Osn. š. (1914–20) je začel v Mavhinjah, nadaljeval v begunstvu v Dobu, Šentvidu pri Lukovici, na Opčinah pri Trstu in v domačih Mavhinjah. 7 razr. klas. gimn. je dovršil v Šentvidu nad Lj., zadnji razr. na klas. gimn. v Lj. (1920–28). Po maturi se je vrnil k očetu, ki je bil premeščen v Abruce v It., opravil vojaščino v Gradiški in Palermu in bil po vrnitvi na Kras zaprt v Tržiču (Monfalcone). 1930 je družina ilegalno zbežala v Jslo in L. je študiral slavistiko na U v Lj. in diplomiral 1934. V letih 1935–37 je bil suplent na klas. gimn. v Lj., od 1937 do nem. okupacije 1941 prof. na gimn. v Celju. 1938 je doktoriral na lj. U z disertacijo Slov. poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino do priprav za Krajnsko čbelico(1806–1828), ki je izšla v Slov. jeziku 1938 in v posebnem odtisu. Mentor mu je bil prof. Fr. Kidrič, ki mu je vtisnil smisel za natančno in vseskozi gradivsko znanstveno dokumentiranje za presoje in trditve. Po doktoratu je dobil enoletno Turnerjevo štipendijo za Pariz (1939–40). Po prihodu Nemcev v Celje se je umaknil k staršem v Šmarje pri Lj. Tu je od avg. 1941 sodeloval z OF, pozimi 1942 je postal preds. rajonskega odb. OF. Sredi avg. 1942 so ga odpeljali v it. internacijo v Padovi. Od tam se je sept. 1943 vrnil v Lj. Po dveh mesecih so ga spet zaprli in v začetku jan. 1944 odpeljali v taborišče Dachau, kamor so jun. pripeljali tudi očeta, mati pa je doma umrla. Od tam se je v začetku jun. 1945 vrnil v Lj., postal šef odseka za liter. na Min. za prosveto, od drugega semestra 1946 do konca 1954 prof. na sred. šoli, v glavnem na klas. gimn. Od 1955 je delal v Leksikološki sekciji Inštituta za slov. jezik SAZU kot strok. sodelavec, od 1958 kot znanstveni sodelavec, od 1959 kot višji znan. sodel., od 1964 kot znan. svetnik. Ves čas je bil član glavnega ur. odbora Slovarja slov. knjižnega jezika, pri katerem je sodeloval tudi po upokojitvi 1978 (3 knj.). Od 1954–59 je bil honorarni predavatelj svetovne liter. in jsl. liter. na AIU v Lj. V petdesetih letih je začel svoje življenjsko delo kot ur. in eden glavnih avtorjev Zgodovine slov. slovstva, ki jo je izdala SM v 7 knjigah (1956–71). Bil je tudi član pravopisne komisije Slov. pravopisa 1962. – L. je napisal okr. 200 razprav, esejev, kritik in člankov, a največ pobud mu je dala rodna Primorska. Prve objave zajemajo usodo Slov. pod It. in so izhajale med vojnama v zgbški Istri. Ponovno je pisal o liter. in narodnostnih dejanjih Grudna, Kosovela, Bartola, Groharja, Gradnika, J. Pahorja, Magajne, Vuka, Lokarja, B. Pahorja, Rebule, Bevka idr., pri srcu pa so mu bili tudi pesniki Gradnik, Seliškar, Vodušek, Tauferjeva idr. Po L-em prepričanju odkriva umetnost bistvo sveta in življenja z umom in intuicijo. Obe te zmožnosti mora imeti kritik, da odkriva lepoto in jo posreduje občinstvu, boriti se mora »za lepšo podobo sveta«. Svoje literarnozgod. nazore je izoblikoval v disertaciji, pozneje jih je izpopolnil, ko je študiral in ocenjeval literarnozgod. dela A. Slodnjaka, I. Prijatelja, Fr. Petreta, M. Boršnikove idr. Za ZSS je napisal: Pismenstvo (I. knj., 1400–70, 180–84), Romantika (II. knj., 5–176 V ekspresionizem in novi realizem (VI. knj., 449 str.). Pomembni knjigi sta Liber cantionum Carniolicarum. Kalobški rokopis (Dela II. razr. SAZU Lj. 1973, 232 str.) in Pisanice 1779–1782 (Razprave II. razr. SAZU Lj. 1977, 510 str.); obe je opremil z bogatim znanstvenim komentarjem. Važnejše razprave: Romantika (v knjigi Zgod. slov. slovstva, I, MK Lj. 1963, 160–237); Iz ozadja Prešernove Nove pisarije. Razmerje do Ravnikarja (SR 19, 1970); Kras v slov. slovstvu (Dejanje 1940); Kos kraškega narečja (Razgl 1951); Tragična zgodba Stanka Vuka (v knjigi S. Vuk, Zemlja na zahodu, Kop. 1959); Kosovel in njegova pesem (v knjigi S. Kosovel, Moja pesem, Mrb 1964); Poezija odčaranega sveta (B. Vodušek) (Dial 1965); Spremna beseda (v knj. M. Žnidaršič, Ugasla luč, Lj. 1965); Literatura prim. Slov. (Seminar slov. jezika, liter. in kult., 8. Lj. 1972); Spremna beseda (S. Kosovel, Pesmi in konstrukcije, Lj. 1977); Pogled po Lokarjevem delu (v knj. D. Lokar, Timove igre, Lj. 1977); Alasia in njegova knjiga (Študija v knjigi Alasia da Sommaripa G., Slovar italijansko slovenski, druga slov.-it. in slov. besedila, Lj. 1979; Podoba Danila Lokarja (razprava v knjigi D. Lokarja, Dom je jezik, Lj. 1979). Poleg že omenjenih knjig je uredil: Antologija slovenačke poezije (Novi Sad 1950); Lirika v času moderne (Lj. 1952, Klasje, 32, sour. L. Novy); Pojte, pojte, drobne ptice. Pesmi za otroke (Lj. 1955); In ptičke nam zapele so ... Pesmi za otroke (Lj. 1973); S. Kosovel, Sonce ima krono. Pesmi in proza (Lj. 1974). Poskusil se je tudi v prozi: Mav čez izaro (Poned. S 1932); Trte (Istra 1933); Ob poti in V zaledju (Dejanje 1940); Veliko pričakovanje (Slov. zbor. 1945); Izkoreninjeno življenje (Razgl 1947). Prevedel je grški roman I. Venezis, Eolska zemlja (Lj. 1955). Po smrti je izdala SM 1982 knjigo izbranih L-evih esejev, razprav in novel V preizkušnji, spremni besedi sta napisala B. Grafenauer in Jan. Rotar, Peter Legiša je sestavil popolno bibliografijo.

Prim.: Družinski podatki; Razgovor z dr. L. L. NL 31. okt. 1957, 7; EJ 5, 502; Biografije in bibliografije znan. in strok. sodel. SAZU, 1976, 104–12; M. Jevnikar, L. L., KolGMD 1981, 89–90; Slov. književnost, CZ Lj. 1982, 195–96.

Raunik