Leban, Stane (1934–2013)

Leban Stane, igralec, režiser r. 29. dec. 1934 v Stanovišču pri Breginju, oče Jožef, kmet in krojač, mati Marija Kosmačin, gospodinja. Prvi razr. je obiskoval še v it. osn. š., po 1945 pa nižjo gimn. v Gor., Tolminu in Bovcu. Šolanje je nadaljeval na sred. š. za sanitarne tehnike v Lj. (diplomiral 1954), istočasno je obiskoval štiri leta gledališke tečaje Jan. Roharčka. Kasneje je študiral ob delu tudi na višji šoli za zdravstvene delavce v Lj. (diploma 1967) ter na Fak. za sociol., novinar, in polit. vede v Lj., kjer je imel vpisano smer sociologija in je absolviral 1977. Po sred. š. je bil najprej sanitarni inšpektor (okraj. zdravstv. dom Gorica 1954–55, zdravstveni dom Ajdovščina 1956–57), nato je bil zaposlen do odhoda na odsluženje vojaškega roka (1957–58) kot igralec v Mestnem gledališču v Novi Gorici. Nato je bil 24 let na Zavodu za socialno medicino in higieno v Novi Gorici (1958–82), kjer je bil laborant, referent za epidemiologijo in tudi vršilec dolžnosti dir. Od 1982 je zaposlen kot igralec v PDG, ki ga je 1968 za krajši čas tudi vodil kot vršilec dolžnosti dir. V umetniškem svetu tega gledališča je sodeloval od 1958 do 1982, vrsto let kot njegov preds., tako da je sodeloval pri oblikovanju repertoarne politike ter umetniške podobe te hiše, pa tudi pri borbi za njeno profesionalizacijo. Honorarno je učil tudi socialno medicino na sred. medic. š. v Šempetru pri Gorici ter režira v raznih prosvetnih društvih, vrsto let je član sveta za kulturo pri Skupščini občine Nova Gorica ter član odb. za odnose z verskimi skupnostmi pri obč. konferenci SZDL. Kot igralec je sodeloval pri Mestnem gledališču Nova Gorica od njegove prve predstave 1955 ter odigral nad 110 vlog, med katerimi je bila vsaj polovica nosilnih. Tako se je razvil v izrazitega karakternega igralca, ki dosega vidnejše uspehe v tragikomičnih vlogah, čeprav je ustvaril vrsto zelo dobrih likov tudi v dramskih predstavah. Gledališko izobrazbo si je pridobil pri Roharčku in Sancinu, precej pa se je učil tudi pri St. Severju in Cescu Baseggiu. Med igralskimi stvaritvami izstopajo: Tonček (Linhart, Ta veseli dan, 1956), Marco (N. Monzari, Mrtvi ne plačujejo davkov, 1958 in 1966), Savelli (A. de Benedetti, Dva ducata rdečih vrtnic, 1958), Njuhin (Čehov, O škodljivosti tobaka, 1958), Truffaldino (Goldoni, Sluga dveh gospodov, 1959), Župnik Klavora (M. Mihelič, Operacija, 1960), Jože (Bevk, Krivda, 1960), Krneč (Cankar, Kralj na Betajnovi, 1961), Dr. Ostarmark (A. Strindberg, Oče, 1962), Medež (Držić-Rupel, Boter Andraž, 1962), Inženir (B. Hofman, Zvezde na jutranjem nebu, 1963), Vremenar (N. N. Richard, Vremenar, 1963), Gruden (Cankar, Za narodov blagor, 1964), Grebeauval (Hochwalder, Javni tožilec, 1964), Glažek (Linhart, Županova Micka, 1965), Nicia (N. Machiavelli, Mandragola, 1965), Čamernik (M. Bor, Kolesa teme, 1967); Filiberto (Goldoni, Tast v sili, 1968), Baron (Linhart, Ta veseli dan, 1969), Joseph (Spewak, Naši angeli, 1969), Župnik (Cankar, Kralj na Betajnovi, 1970), Angelo (Bevk, Kajn, 1970), General (Ustinov, Romanov in Julija, 1971), Švejk (Torkar, Vstajenje J. Švejka, 1971), Lipe (Goldoni-Rupel, Primorske zdrahe, 1972), Blagojevič (Nušić, Pokojnik, 1972), Gospod (Ionesco, Novi najemnik, 1973), Menenij (Shakespeare, Koriolan, 1973), Hero (Anuil, Skušnjava, 1974), Pijani kmet (Cankar, Hlapec Jernej, 1974), Dandin (Molière, George Dandin, 1975), Ječar (V. Cuderman, Igra o grešnem puntarju, 1975), Tomko (Bukovčan, Preden bo petelin zapel, 1976), Mathieu (G. Feidau, Hotel svobodne menjave, 1976), Pat (Brendan, Talec, 1977), Črnilogar (Kosmač-Povše, Balada o trobenti in oblaku, 1977), Laudissi (Pirandello, Kaj je resnica, 1979), Kvirin (Grum, Dogodek v mestu Gogi, 1980), Knez (Shakespeare, Dva gospoda iz Verone, 1980), Bolšincov (Turgenjev, Mesec dni na kmetih, 1982), Tomaji (Orkany, Totovi, 1982). Poleg režij za društva (tudi v zamejstvu) je postavil za PDG tudi predstave: Čehov, O škodljivosti tobaka, 1958, in Snubač, 1958; Dickens, Cvrček za pečjo, 1959; M. Mihelič, Operacija, 1959; M. Rostand, Ne ubijaj, 1959; Sartre, Obzirna vlačuga, 1960; Grav, Lepota in zver, 1960; tudi scena; E. Kristan, Ljubislava, 1961; tudi scena; V. Strgar, Heroica, 1961; K. Brenk, Modra vrtnica za princesko, 1962; Conrad, Klovn in njegov cirkus, 1964; D. van Hep, Hura soncu in dežju, 1966; Ambrose, Čarodejni mangovi listi, 1966. Kot igralec je sodeloval tudi v TV oddajah TV-žehtnik, TV-križanka, za film in TV je odigral okrog dvajset vidnejših vlog, med katerimi izstopajo Jeprški učitelj (Jeprški učitelj, 1969), Jakopin (Cvetje v jeseni), Pantalon Cagaccia (Dekameron, O čudodelnem kamnu), Klinjon (Kaplan Martin Čedermac), Sančo Pansa (Lutke mojstra Pedra), Utešitelj (Kvartopirci), Debeli major (Manj strašna noč). Kot gost je večkrat igral tudi v SSG v Trstu, v Kopru in drugod. Napisal je tudi več člankov za GL PDG. Za svoje delo je prejel Kosovelovo nagrado (1965), medaljo dela (1968) ter Bevkovo nagrado (1977).

Prim.: Osebni podatki; arhiv PDG (tudi fotografsko gradivo); GL PDG; gledališke kritike ob posameznih premierah; SGL II, 369–70; MSE; Peter Grum, Bevkova nagrada, PrimN 30. sept. 1977, št. 40, 9; St. Leban, GL PDG 1977/78, št. 60; Nada Ravter, Sociolog na deskah, ki pomenijo svet, 7 D 23. okt. 1980, št. 43, 14–15 (intervju).

Jan