Primorski slovenski biografski leksikon
Laurenti Eugenio, politik in časnikar, r. 23. jul. 1913 v Trstu. Njegov oče je bil znani katol. javni delavec pri Sv. Jakobu. Med drugo svet. vojno se je vključil v protifaš. delovanje, spomladi 1944 je odšel v part. in se vključil v trž. garibaldinsko brigado, ki je v okviru IX. korpusa delovala na Krasu, v Vipavski dolini, na Trnovski planoti in Cerkljanskem. Bil je polit. komisar in nekaj časa tudi vojaški poveljnik svoje brigade. Govoril je na zasedanju prve slov. vlade 5. maja 1945 v Ajdovščini in se nato prebil s svojo brigado v Trst. Po vojni je bil L. na vodilnih položajih v it.-slov. polit. antifaš. gibanju. Član in tajn. osrednjega vodstva SIAU–UAIS, član pokr. komiteja KP za STO in tajn. Neodvisne socialistične zveze. 1946 je organiziral stavko delavcev v Trstu in se zato moral umakniti v Koper. Vrnil se je 1949, angloameriška uprava pa ga je dala zapreti in je bil tudi obsojen. Bil je med redkimi It., ki so ostali v NSZ tudi po informbirojevski resoluciji. Večkrat je kandidiral na listi Ljudske fronte in potem NSZ. L. je bil glavni ur. dnevnika Il Corriere di Trieste in več let tudi član pokr. vodstva ANPI. Po razpustu NSZ 1962 je zaprosil za vstop v KPI, toda bil je zavrnjen; pristopil je v PSI in bil nekaj časa v vodstvu trž. federacije. Več let je bil dopisnik reškega dnevnika La Voce del Popolo. To delo nadaljuje njegov sin Silvio.
Prim.: j. k. (J. Koren), PDk 22. jul. 1973 s sl.; La Voce del Popolo.
S. P.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine