Laurencig, Mario (1908–1989)

Laurencig (Lavrenčič) Mario, duhovnik in narodni delavec, r. 21. nov. 1908 »pri Pulerju« blizu vasice Vrh nad Landarjem, obč. Podbonesec. Oče Avguštin, kmet, mati Roza Makorig iz Mažerol. Hišno ime »Ložani«, ker izhajajo predniki iz vasi Logje v Breginjskem kotu, kjer je ta priimek zelo razširjen. Osn. š. v Tarčetu (do 3. razr.) in Čedadu (4. in 5. razr.), sred. š. v Castellerai pri Vidmu, gimn. in teologija v Vidmu. Tu je imel dobrega učitelja in vzgojitelja msgr. I. Trinka. Posvečen v mašnika 8. jul. 1934. Dne 16. avg. istega leta je nastopil službo pri Štoblanku, kjer je ostal do danes. Od nove maše do konca okt. 1934 je pridigal po slov., dokler mu niso izrecno prepovedali na kvesturi v Vidmu. Tudi med faš. je po uvidevnosti pridigal po slov. Po padcu faš. je uvedel v cerkvi samo slov. pridige in po liturgični reformi tudi bogoslužje v slov. jeziku. Med vojno je bila njegova hiša odprta vsem, po vojni je doživel več napadov po časopisih s strani neofašistov in bil označen kot »titovec«, »komunist«, »izdajalec« itd. Bil je med ustanovitelji verskega lista Dom (1966), ki ga je urejal s trbijskim župnikom E. Cenčičem (PSBL I, 179) tja do 1978, ki je začel izhajati redno vsak mesec. Vedno je bil prisoten pri organizaciji slov. kult. manifestacij v Benečiji (Kamenica, Dan emigranta itd.), nekaj časa tudi preds. Beneškega gledališča. Zelo delaven je bil predvsem na social. področju, ne samo v svoji fari, ampak v širši okolici. Njegovo župnišče je bilo praktično Patronat: veliko ljudi je dobilo z njegovo pomočjo pokojnine in druge usluge, za kar je odšel neštetokrat v Videm. V dreški obč. je napravil veliko javnih del s pomočjo t. i. »cantieri di lavoro« in na tem področju je postal pravi strokovnjak, večkrat pa je vzel sam v roko kramp in lopato in celo kompresor, da je dal zgled za razne robote in skupna dela. Bil je »duhovnik-delavec« v pravem pomenu besede. Svojim ljudem je pomagal na verskem, socialnem, ekon. in kult. področju in se izkazal kot pravi naslednik beneških duhovnikov Čededermacev prejšnje generacije. Pisal je priložnostne članke v Dom, ker je predvsem praktičen človek. Za življenjsko delo je dobil priznanje Krog z zvezdo 30. maja 1982 Zveze slov. kult. društev (ZSKD).

Prim.: Bepič, Naši možje – Mario Laurenčič, TKol 1978, 76–79 s sl.; NMat. 23. dec. 1978, 7; Priznanje zaslužnim kult. delavcem, PDk 2. jun. 1982; Gor. Vesel, Obisk pri M. Lavrenčiču, dobitniku priznanja ZSKD, PDk 10. jun. 1982.

B. Z.