Lasič, Dušan (1908–1980)

Lasič Dušan, elektrotehnik, r. 8. apr. 1908 v Gor., u. 6. febr. 1980 v Lj. Oče Henrik, sodni uradnik, mati Ivanka Bratina. Mat. 1927 na poljanski gimn. v Lj., študiral na elektrotehniškem odd. U. v Lj. (dipl. 1933). Po vojaščini je postal asistent-volonter, nato je kot asistent na elektro-tehn. odd. lj. U med 1935–41 vodil različne vaje za študente, izdelal je več merilnih priprav ter demonstracijskih aparatov. 1940 je postal redni asistent in bil 1941–42 na študijskem izpopolnjevanju v Turinu, kjer se je posebej ukvarjal s teoretično raziskavo presluha zaradi galvanskih zglobov koaksialnega kabla. Kot tezo si je izbral svojo izvirno zamisel cilindrične Braunove cevi ter teoretično obdelal pot elektronskega snopa v rotacijski simetrični odklonski čaši in njegovo disperzijo ter tudi teorijo odklonskih napak v vrtilnem električnem polju odklonskih plošč. Te njegove izsledke je predstavil njegov mentor prof. Pincirolli 1947 na mednarodnem kongresu ob petdesetletnici radia (bili so objavljeni v Alta frequenza; Atti del Congresso Internazionale per il Cinquantenario scoperta Radio). L. se je že 1939 pripravljal na obrambo doktorata iz elektrotehn. znanosti, opravil je ustni del izpita, disertacija pa je bila tedaj odklonjena. Na podlagi rigorozov, opravljenih 1939, je bil promoviran 21. nov. 1956 za dr. tehniških znanosti, potem ko je predložil in zagovarjal disertacijo Gostota snopov elektronov v elektronsko-optičnem sistemu; v disertaciji je teoretično obdelal vprašanje porazdelitve elektronov ene izstopne hitrosti v snopu rotacijsko simetričnega optičnega sistema. V NOB je sodeloval od 1942, v ilegalo je odšel jeseni 1943. Deloval je pri radijskem sistemu centralne tehnike CK KPS in bil vodja partizanskih radijskih delavnic pri odd. za zveze Gš NOV in POS (delavnice so nosile oznako 99 d). Pozneje je bil dodeljen Vrhovnemu štabu NOV in POJ na Visu in v Bgdu. Po vojni je deloval najprej v tovarni Iskra in kmalu postal asistent in nato izredni prof. (1946) na Tehn. fak. U Lj. Njegovo interesno področje je bila elektronika in elektronske cevi, predaval pa je tudi o oddajnikih in mikrovalovni tehniki. Sodeloval je pri izgradnji laboratorija za elektronske cevi in odseka za šibki tok ter ustanovil inštitut za elektroniko. S tem v zvezi je sodeloval pri opremi teh ustanov (vse aparature so bile domače proizvodnje). L. 1953 se je nekaj mesecev izpopolnjeval v Delftu na Holandskem v laboratoriju za tehnično fiziko. Večkrat je predaval, tako na U v Zgbu, Bgdu in Padovi (1960–61). Kot znanstveni vodja Inštituta za elektroniko in avtomatiko (kasneje Inštitut za elektroniko in vakuumsko tehniko) je usmerjal raziskave inštituta in opravil lastne (tako skupaj s soprogo Vido Lasičevo: Meritev porazdelitve totalne gostote v elektronskem snopu v različnih elektronsko optičnih sistemih; Nova elektronska cev za merjenje visokofrekvenčne moči). 1966 je na lastno željo opustil delo v inštitutu, od okt. 1960 do apr. 1962 je bil preds. Jsl. centra za vakuumsko tehniko. V letih 1968–70 je vodil študijsko komisijo Fak. za elektrotehniko in prispeval k posodobitvi učnih programov. Za življenjsko delo je prejel Kidričevo nagrado in več drugih priznanj in odlikovanj. Upokojen je bil 1971 kot redni prof. za predmeta nelinearni elementi in teorija elektronike, že pred vojno je objavil več poročil in recenzij v Elektrotehniškem vestniku (EV), 1949 je izdal skripta Elektronika in elektronske cevi, obširna so tudi skripta Teoretične osnove radio oddajnikov in oscilatorjev (Lj. 1961), U v Lj. je izdala tudi knjigo Nelinearni elementi elektronike (1968, 1971²), v EV je objavil nekaj strokovnih razprav. Bil je tudi alpinist in je sodeloval v PV.

Prim.: ULjBB I, 236–37; II, 360–61; III/2, 656; Delo 14. febr. 1980 s sl.; TV 15 13. mar. 1980; PDk 28. nov. 1969; J. Javoršek, Radio OF, Lj. 1979, 20; Lj. v ilegali, 4, 1970, 92; V. Lasič, 99 d, Lj. 1977.

B. Mar.