Lah, Zorko (1905–1979)

Lah Zorko, oblikovalec, r. 23. apr. 1905 v Gabrovcu pri Trstu, u. 14. jun. 1979 na Reki. Osn. š. je obiskoval v domačem kraju. V začetku dvajsetih let se je vpisal na Tehn. sred. š. v Lj., in sicer na gradb. odd. (prof. Rado Kregar). Maturiral je 1926. Kratek čas spomladi 1925 je prišel v stik s slikarjem Avg. Černigojem, ki je bil Kregarjev asistent, kar je bilo zanj odločilno. Navdušil se je za konstruktivizem v umetnosti, idejno se je opredelil za rusko prolet. revolucijo in bil član skrivnega Kluba kolektivistov, ki so ga sestavljali predvsem njegovi sošolci (Jože Mesar, Jože in Mirko Šenk, Alfonz Vales in neki Kocmur). Po končani vojaščini v It. se je pridružil Černigojevi konstruktivistični skupini v Trstu in z njo po vsej verjetnosti tudi razstavljal jeseni 1927 na razstavi Umetnostnega sindikata in Umetniškega krožka v paviljonu trž. Ljudskega vrta. Imel se je za konstruktivista-arhitekta. Iz tistega časa je znan njegov načrt pristaniške stavbe za hidroavione, nekaj pozneje pa njegovi pisni in risarski prispevki o novem tipu kraške hiše v reviji Naš glas. Prek Černigojevega poznanstva z Gustavom Pulitzerjem, direktorjem in lastnikom podjetja za načrtovanje ladijskih oprem STUARD (Studio d'Architettura e Decorazione) v Trstu, se je zaposlil v tem podjetju in začel v duhu modernega funkcionalizma načrtovati opremo za ladijske notranjščine. 1933 je načrtoval povsem samostojno. Pri Pulitzerju je delal predvsem na ladjah Conte Grande (bazen z japonskimi motivi), Conte di Savoia, Vulcania in Saturnia. 1941 je skupaj s svakom Franjom Kosovelom po pogodbi prevzel polovico podjetja STUARD in postal dir. firme, ker je Pulitzer odšel v ZDA. Arh. J. Mesar ga je v Trstu angažiral za delo v OF. Nem. oblasti so ga odkrile in ga mar. 1944 aretirale in odvedle v delovno taborišče v Landshutu. Od tam je prišel v Berlin, doživel njegov zlom in bil takoj uvrščen med člane jsl. vojaške misije v Berlinu. 1949 se je vrnil v Jsl. in se zaposlil na Reki v Centralnem biroju za projektiranje, poznejšem Brodoprojektu do upokojitve 1972. Bil je specialist za oblikovanje (načrtovanje) ladijskih oprem in inštruktor mladih kadrov. Projektiral je, oziroma vodil načrte za naslednje notranje opreme ladij: ladje iz serije »Pesniki« (1950), Partizanka (1950/51), ladje iz serije »Maribor« (1952), vojaška ladja Č–63, jahta Podgorka II (1952), Galeb (1951), Lastovo (1951), potniška ladja PO–2 (ok. 1952), Proleterka (1953), Jugoslavija (1955), jahta za etiopskega cesarja (nerealizirana), Jadran (1956), Jedinstvo (1957), rušilec Split, 6 ladij za tuje naročnike skupaj z inž. Lomašinom (1956–58), jahta Šumadinka (1959), tri tovorne ladje, med temi Petar Zoranic in Sarajevo (1959/60), Rio Colorado in Rio Caracafia (1960), prenova Galeba (1962), ladji Ana Neri in Rosa Da Fonseca za Brazilijo (1962), tovorna ladja za Avstralijo (1962), Viševica (1962/63), jahta za Livanosa (nerealizirana), rekonstrukcija čolnov Brioni in Vanga ter jaht Podgorka I in Jadranka (ok. 1965), plavajoči dok, trajekt Marella za Finsko (1969) itd. Projektiral je še restavracijo in poslovne prostore za podjetje Jugoturbina v Karlovcu (1952), zgradbo Vulkana na Reki (ok. 1953) in adaptiral prostore za direkcijo puljske ladjedelnice Uljanik (1954). Njegove objave: Načrt postajališča vodnih letal, Naš glas 1928, št. 8, 234, 253–54; Kraška kmečka hiša, Naš glas 1928, št. 9, 277–78; Izba, Naš glas 1928, št. 11, 340–42.

Prim.: P. Krečič, Avgust Černigoj, Trst 1980, 42 in nasl.

Kčč