Kriščak, Nadja (1946–1992)

Kriščak Nadja, časnikarka Primorskega dnevnika, kulturna delavka, publicistka, raziskovalka slov. ljudskega izročila v Italiji, r. 28. jan. 1946 v Trstu, u. tam 27. mar. 1992. Oče Albert, pristaniški delavec, mati Julija Martelanc, šivilja. V osn. š. je hodila v roj. Barkovljah, kjer je tudi stalno živela. V šol. l. 1964–65 je maturirala na Trgov. tehn. zavodu, kasneje poimenovanem po Žigi Zoisu. Zaradi očetove smrti se je morala takoj zaposliti, dve leti (od 1965 do 1967) je delala pri podjetju Interprogress, naslednja tri leta (do 1970) pa pri špediterju Tommaso Prioglio. 1970 se je zaposlila pri Založništvu tržaškega tiska, najprej – 13. okt. 1970 je uradno postala praktikant (časnikarski pripravnik) – v okviru uredništva PDk, nato pa v upravno-komercialnih sektorjih podjetja. S tega sektorja je na začetku 1979 začasno, čeprav je to poglavje trajalo več let, prešla na področje organiziranja slov. kult. dejavnosti v Furlaniji-Julijski krajini, ko je kot dežel. organizac. tajnik delovala v okviru zveze slov. kult. društev v It. 1985 se je vrnila v ured. PDk, 27. sept. 1991 pa je z drž. izpitom »uradno« postala časnikarka. V omenjeni organizaciji, oz. njeni predhodnici Slov. prosv. zvezi je bila aktivna že dobrih deset let prej, saj je bila dolgo obdobje referent za folkloro, 1971 pa je bila izvoljena v predsedstvo SPZ. Folklori se ni posvečala samo organizacijsko, temveč tudi kot umetniški vodja, saj je bila najprej voditelj folklorne skupine »Breg«, nato pa glavna pobudnica in tudi nosilni steber Tržaške folklorne skupine Stu ledi, ki je – še brez tega imena in oznake – nastala v slov. Dijaškem domu v Trstu na začetku 1973. Skoraj 20 let je bila »duša« te skupine, v okviru katere je pet let kasneje in predvsem na njeno pobudo nastala tudi Ženska pevska skupina, ki se je v kratkem povsem osamosvojila. V okviru folklornega ansambla, tržaškega in prejšnjih, je vseskozi igrala tudi harmoniko: seveda to ni bilo igranje, ki bi lahko občutljivo poustvarjalko povsem zadovoljilo, kot jo je vsaj do določene mere dolgoletno sodelovanje z orkestrom Miramar. Zanimanje in ljubezen do ljudskega plesnega izročila se nista izčrpala z vodenjem tržaške folklorne skupine, saj sta se tudi porodila prej: že kmalu po maturi je v sodelovanju z etnografskim odsekom Narodne in študijske knjižnice raziskovala ljudske običaje v Benečiji, ob nastanku tržaške folklorne skupine pa si je zastavila tudi vprašanje starih slov. plesov in drugih običajev na Tržaškem. Ob sodelovanju s strokovnjaki SAZU iz Lj. je z nekaterimi drugimi člani skupine začela raziskovati »tržaško področje« in tako je nastal prvi splet tržaških plesov, ki so jih po tržaški začele izvajati še druge skupine v Sji. V prepričanju, da je treba svoje sosede poznati, se je čez leta lotila preučevanja furlanskih plesov in pripravila kakovosten splet, ki je doživel splošno priznanje strokovnjakov. Bila je tudi pobudnica in glavna gonilna sila knjige Deklica, podaj roko, ki je izšla 1985 pri ZTT; v njej je skupina avtorjev strnjeno predstavila ljudsko izročilo Slov. v It., s posebnim poudarkom na plesnem; velja še omeniti, da je večina objavljenega gradiva sad njihovih raziskav na »terenu«. Raznolika, kot so bili njeni številni interesi, je tudi njena publicistična dejavnost, ki jo je gojila pred časnikarskim delom in kasneje ob profesionalnem delu. Veliko je objavljala v Jadranskem koledarju: Številke, rože in čokolada, 1969; Društva beneških izseljencev v Švici, 1971; Folklorna skupina »Stu ledi«, 1978: Senčne proge, 1986; Černi potok, 1987; Ko se viže spreminjajo, 1992. Pisala je tudi za revijo Dan: 1972: Ali se splača, Vse za smeti, Ženske in nekatere posebnosti in Poslastica ali o estetskih problemih moških. Dan 1973: Eva in Kraševci in Ženske in čevlji, Adam in Kraševke, Ta nesrečni tramvaj. Dan 1974: Da ali ne (zakon o razporoki), Ne ali da, Po referendumu in Originalne hlače. Dan 1975: Pogovarjajmo se na glas (zakon o prostovoljni prekinitvi nosečnosti), En kovač konja kuje in Idealna med idealnimi. Dan 1976: Človek ni nikoli sam. Dan 1978: Coprnice v Trstu. - Za Prosvetni zbornik 1868–1968, SPZ Trst 1970 je prispeval Slovenska pesem je večna, za Glas harmonike, KD F. Venturini-Domjo, Trst 1984 pa je napisala O ljudski harmoniki in O slovenski harmoniki. Naši razgledi so 14. febr. 1986 objavili Ustavljeno uro, odkupljeno črtico z liter. natečaja revije. V reviji Dan je ob sodelovanju z Magdo Tavčar objavil več stripov – prigode, njene prispevke pa so objavile še revije Etnie, Mentor, Folklorist in Škrat, uredila je tudi publikacijo Kras je krasen. Sodelovala je tudi s slov. programi dežel. sedeža RAI, za katere je pripravila več nizov oddaj.

Prim.: Lastni arhiv; časopisna poročila ob smrti; Breda Pahor, Nadja Kriščak. In memoriam (1946–92), JKol 1993, 133–34 s sl.

Breda Pahor