Koren, France (1921–1966)

Koren France, časnikar, publicist, r. 2. dec. 1921 v Žužemberku, u. 12. avg. 1966 na Jesenicah. Oče Janez, kmet, mati Terezija Košiček, gospodinja. Osn. š. v domači vasi, gimn. v Lj., kjer se je vpisal na U in študiral pravo. 1943 je bil nekaj mesecev interniran v Gonarsu. Vrnil se je domov, a kmalu odšel na Goriško in živel med Gorico in Tolminom ter v letih 1944–45 urejal Tolminski glas, s podnaslovom: Informacijski vestnik (potem: Glasilo) slov. domobrancev Straže na Soči. Izšlo je 40 številk. Hkrati je o Trstu in Gor. poročal v Slov. domu v Lj. Pred partiz. zasedbo Gor. se je z mnogimi umaknil v Ceseno in Riccione, kjer je preživel nekaj mesecev pod upravo zavezniške vojske. Tu ga je globoko pretresla vest o vrnitvi in poboju slov. domobrancev. Nato je v Rimu študiral časnikarstvo. 1947 se je preselil v Madrid in študiral na Fak. za polit. vede. Za diplomsko tezo si je izbral razpravo o Trstu in Slovencih. Pisatelj Mirko Javornik, ki ga je poznal še iz Lj., pravi o njem, da je bil eden najbolj nadarjenih in vnetih mladih Slovencev svojega rodu, že takrat zrelih spoznanj ter volje za vsestransko ustvarjalno delo. S prijateljico, mlado špansko izobraženko Marisol De Castro, ki je pod njegovim mentorstvom študirala slov. književnost, je nameraval prevesti in objaviti nekatera slov. liter. dela. Ko je K. zbolel, je Marisol prevedla in izdala precej slov. pesmi, povesti in črtic ter knjižico o slov. poeziji, ki ji je uvod napisal K. Skupno sta tudi pripravila daljši spis o slov. poeziji. V svojem pismu 3. mar. 1979 Marisol trdi, da je bila vsaj posredno K-ova zasluga, če je bilo v Španiji kaj objavljeno o Slovencih. V Madridu je K. imel tudi več predavanj o zgod., liter. in politiki Slovencev. 1950 je odpotoval v Pariz, da bi na Sorboni nostrificiral študij v Madridu. A dramatični medvojni in povojni dogodki ter begunsko življenje so strli njegovo občutljivo in dovzetno nrav, da je živčno zbolel in 7 let preživel v zavetišču za živčno bolne Hôspital psychiatrique de Vellejuif. M. Javornik, ki ga je obiskal, tako poroča o njem: »Njegova urojena, po bolezni stopnjevana genialnost je bruhala iz njega v presenetljivih oblikah in s silo, ki ga je po treh urah zlomila v fantastične blodnje in okup. « Njegova sestra Polonca Erce je preko jsl. konzulata v Parizu in s pomočjo socialne asistence dosegla, da se je 1958 vrnil domov. Na Slovenskem ni mogel dobiti ustrezne zaposlitve pri vsej njegovi kulturni razgledanosti, specifični izobrazbi in znanju glavnih evrop. jezikov. Opravljal je razna fizična dela, dalj časa v lesni industriji. Ko mu je dopuščala bolezen, zaradi katere se je moral dvakrat za dalj časa zateči v bolnišnico, je bil izredno delaven. Tudi umrl je zaradi kapi na Jesenicah pri bratu Janezu, potem ko se je vrnil z dela v Lescah, kjer je bratu Stanetu pomagal pri zidavi novega doma.

Prim.: Podatki brata Jaka, svaka Franca in sestre Polonce; dokumenti Mira Lojka; pismo Marisol De Castro 3. mar. 1979; pismo M. Javornika 16. mar. 1979; J. Bajec, Slov. časniki in časopisi, 1937–1945, Lj. 1973, 228, št. 571.

Har.