Kopriva, Jože (1935–)

Kopriva Jože (Jožef), slikar, r. 19. okt. 1935 v Ilir. Bistrici, živi in dela v Parizu. Oče Josip, žagar, mati Marija Jenko, gospodinja. Osn. š. in gimn. obiskoval v Ilir. Bistrici, 1 leto sred. tehn. š. (gradbeniška smer) v Lj. L. 1955 je odšel najprej v It. (nekaj časa preživel v taborišču Alatri blizu Frosinona), nato v Francijo in se naselil v Parizu. Šest mesecev je delal v avtom. tovarni Renault, obenem pa obiskoval večerno šolo lik. umetnosti v ul. Belleville (kip. Bousco). Od 1957–62 se je oblikoval na École des Beaux-Arts v Parizu (prof. Legueult, Y. Brayer). Medtem je, da bi se preživljal, izdeloval makete za arhitekte (npr. za Defense v Parizu, za svet. razstavo v Bruslju, za franc. veleposlaništva v afriških državah, za nova naselja po Franciji itd.) v delavnici blizu Collège de France. Pomembno je K-ovo sodelovanje v podjetju Bioplastic (specializirano v vstavljanju naravnih elementov – rastlin, živali, okostij – v plastično maso, predvsem za naravoslovne inštitute, muzeje, šole itd.), kjer je bi zaradi odličnega poznavanja plastičnih mas od 1963–67 umetniški svetovalec; v tem času pomembna dela: vgraditev okostja prazgod. ribe Coelacantha v plastično snov za Musée des Sciences Naturelles v Parizu; spominska skulptura ob izkopu 10.000.000.000. tone premoga za Charbonnage de France; vitraže za neko cerkev v Uagadugu v Zg. Volti; relief (6 x 10 m) na slepi steni neke hiše v Choisy-le-Roy; več stojnic iz plastične mase za različne sejme; 1968 je sodeloval tudi pri fantastično-psihološkem filmu Alaina Resnaisa Je t'aime, je t'aime: izdelal je aparat za vračanje v preteklost. L. 1969 je bil na študijskem potovanju po It. (Benetke, Trst, Florenca, Turin, Milan, Rim, Neapelj). 1970–71 je sodeloval pri dekoraciji nočnega lokala Newport v Parizu; 1972 je izdelal kip Pierra Daca za občinsko palačo v Meulanu; istega leta osnutek za plastiko 1 % za CES (Centre d'Études Supérieurs) v Angoulêmu (kip. Zuber) in dekor za sejem o urejanju zelenih površin v Dijonu. 1973 je izdelal vitraže iz poliestra za neko zasebno hišo v Marly-le-Roy in dekor za gledališki predstavi Sante publique in Princesse Turandot. 1974 je izdelal plastiko Tri glave (poliester) za Salon des fabricants de tissu na razstavišču Porte de Versailles v Parizu. – K. je večkrat potoval po It., kjer je v še nedotaknjeni naravi iskal motivov za svoje akvarele (predvsem na otokih Stromboli, Alicudi). Zaradi sorodstvenih vezi večkrat potuje v Ameriko (od tu pa je prinesel samo eno sliko Velikega kanjona). – K. najraje ustvarja v akvarelu, pastelu in gvašu. Njegov priljubljeni motiv je krajina (več let je iskal pokraj. izrezov v bretonski pokrajini, it. otočjih, pa tudi na Korziki in Kreti). Zanimivi so njegovi pariški motivi, predvsem stare tržnice, zelenjavni trgi (npr. pred c. St. Médard); lep ciklus litografij na to temo okr. 1980. K-ovi akvareli (obmorski motivi, kamnite pokrajine, močvirnati predeli, primitivna arhitektura, kamniti arh. izrezi) so zelo zračni in prosojni, belini papirja slikar odmerja enako vlogo kot barvnim nanosom. Človeško figuro, akte in tihožitja zasledimo predvsem v olju in gvašu. Okr. 1972 je K. ustvaril nekaj zelo abstraktnih del, predvsem v smislu eksperimentiranja barvnih kombinacij. Poleti 1993 je opremil Runolist (izdajajo ga v Trnovem pri Ilir. Bistrici, namenjen pa je beguncem iz Bosne) in pripravil tudi osnutek (akvarel) za plakate, ki jih bodo poklanjali zbiralcem človekoljubne pomoči. – K. je razstavljal 1962 v Maison des Beaux-Arts v Parizu, nekajkrat v Salon d'automne in Salon des Indépendants v Parizu, večkrat v It. (npr. Palermo, Taormina). Za svojo prvo razstavo v Sji (Ilir. Bistrica, Dom na Vidmu, 4.–25. sept. 1992) je pripravil vrsto motivov iz stare Ilir. Bistrice. – 1963 je prejel nagrado na 3. pariškem bienalu. – K. je portretiral kiparja V. Žbona (gl. čl.).

Prim.: Osebni podatki; katalogi pariških salonov; PrimN 1. sept. 1992; Snežnik št. 5, sept. 1992; Runolist št. 6-7, avg.–sept. 1993; Oslobodjenje 1993; oddaja za RAITrstA (V. Koršič) 1982; Minka Pahor (arhiv. PSBL).

V-č