Kobal, Ivan (1912–1992)

Kobal Ivan, duhovnik, škofijski kancler, r. 20. avg. 1912 v Sanaboru, župn. Col, u. 23. okt. 1992 v Idriji, pokopan v Sanaboru. Oče Anton, kmet, mati Frančiška Puc. Osn. š. je obiskoval na Colu, gimn. v Šentvidu nad Lj. (1922–29), zadnje leto v Kopru z maturo 1930, bogoslovje v Gor. (1930–34), posvečen v duhovnika v Gor. 20. apr. 1935 (zaradi mladoletnostni je čakal eno leto). Službena mesta: od. 16. maja 1935 do 18. avg. 1966 je bil župnik v Črnem Vrhu nad Idrijo. Kot skrben dušni pastir je doživel dosti lepih, pa tudi bridkih dogodkov. Tako je 1. sept. 1944 nemočno gledal napad partizanov na Črni Vrh, rušenje večjega dela vasi, požig župnij. cerkve in pomor na desetine nedolžnih ljudi. Med vojno in prva leta po njej so komunistične oblasti na vse načine ovirale duhovnikovo delo. Kljub temu je župnik K. z odločno besedo in zglednim duhovniškim življenjem pogumno vodil svoje ljudi. Zaradi trdne obrambe krščanskih načel, posebej zaradi spovedne molčečnosti, je bil dvakrat zaprt (8. jun. do 8. sept. 1956 v Solkanu in Lj.) in na prisilnem delu od 3. jan. do 3. nov. 1959 v Mariboru. Nato je vse moči posvetil duhovni obnovi svoje župnije. Štirim fantom je pomagal, da so postali duhovniki, petim dekletom pa do redovniškega poklica. Veliko je storil tudi za misijone z delom v Medškofijskem misijonskem svetu. Večletno skrb in napore je usmeril v obnovo in pozidavo porušene župnij. cerkve sv. Jošta. To mu je ob pomoči dobrih faranov tudi uspelo. V priznanje zaslug za Cerkev je bil 1965 imenovan za monsignorja. – Novo delovno področje se mu je odprlo, ko ga je škof Janez Jenko 18. avg. 1966 imenoval za škofij. kanclerja v Kopru. Z vso vestnostjo in ljubeznijo se je lotil pisarniškega dela in vzpostavil spoštljive odnose s škofij. duhovniki in redovniki. Rad je pomagal tudi v stolnici, kjer je maševal in spovedoval. 1975 je s p. Ambrožem Brajkovičem vpeljal pri nas duhovnost Marijinega gibanja. Sam je bil vedno velik molivec. 1974 je postal papeški hišni prelat. Zaradi naraščajoče arterioskleroze je bil 1987 upokojen. Nekaj časa je bival še v Kopru, od 22. febr. 1989 pa do odhoda v večnost v idrijski bolnišnici.

Prim.: Letopis Cerkve na Slovenskem, Lj. 1991, 268, 226, 246, 277 in 279; podatki koprskega škofij. ordinariata; M. P., Družina 8. nov. 1992; KatG 5. nov. 1992 s skup. sl.

T. P.