Kindler, Viljem (1912–1994)

Kindler Viljem, gozdar, krajevni zgodovinar, borec za zelene površine, r. 14. febr. 1912 v gozdarski naselbini Leskova dolina sredi snežniških gozdov (Ilir. Bistrica), živi v Ilir. Bistrici. Oče Viljem, višji gozdar v Leskovi dolini, mati Josipina Byolo, gospodinja, po očetu Čehinja. Tako kot njegov ded in oče se je tudi Viljem zapisal gozdarskemu poklicu. Šolanje je začel v osn. š. v Trnovem pri Ilir. Bistrici. Real. gimn. je obiskoval na Sušaku-Reka, gozdarsko š. v Postojni. Po drž. izpitu je postal gozdarski tehnik, kasneje nadgozdar. Pred drugo svet. vojno je služboval na veleposestvu Schönburg-Waldenburg v snežniških gozdovih. Med vojno je v letu 1943 v revirju Mašun doživel nemško ofenzivo in požig gozdne pristave Mašun. Tedaj mu je bilo uničeno celotno imetje z vsemi dokumenti. Po drugi vojni ga je poklicna pot vodila v Trnovski gozd, Javornik in Snežnik kot upravitelja tedanjih gozdnih uprav. Zadnjo zaposlitev pred upokojitvijo 1969 je opravljal kot referent za gozdarsko občino Ilir. Bistrica. – K-jevo strok. delo je tesno povezano s povojno organizacijo gozdarstva na Primor. Aktivno je sodeloval pri iskanju novih sodobnejših konceptov gospodarjenja z gozdovi. Obsežno je tudi njegovo publicistično delo v reviji Gozdarski vestnik (GozdV), kjer je priobčil: Rak na jelki (1947); Priprava zemljišč za naravno osemenjevanje in pogozdovanje s setvijo (1951); Škoda, ki jo povzroča jelen (1951); Beležke iz preteklosti snežniških gozdov (1955); Gozdne drevesnice in prodaja sadik bi morale sloneti na biološki, ne na trgovski podlagi (1956); Gospodarjenje na snežniških mraziščih (1962); Botanični rezervat na Notranjskem Snežniku (1967). Ljubiteljsko se je ukvarjal z raziskovanjem preteklosti in iztrgal pozabi mnoge zanimivosti iz zgod. snežniških gozdov. Napisal je knjigo Zgodovinski paberki o srednjeveških gradovih ob zgornjem toku Velike vode in nekaterih drugih bližnjih gradovih (Lj. 1970). – V šestdesetih letih pa se začne drugo obdobje njegovega delovanja, ki je vezano na hortikulturno urejanje mesta Ilir. Bistrica. Po njegovi zaslugi ima mesto več kot 12 ha urejenih parkov in zelenic. Z njemu lastno zagnanostjo je smetišče, mlakuže in zanemarjene mestne površine spremenil v prijetne parke in zelena sprehajališča, ki dajejo Ilir. Bistrici povsem drugačno podobo. – Na njegovo pobudo so maja 1967 v Ilir. Bistrici ustanovili Hortikulturno društvo »Vrtnica«, eno prvih v Sji. Kot dolgoletni tajnik je bil ves čas gonilna sila društva, njegova zagnanost in skrb za zelene površine je postala že prislovična. Z vztrajnim prigovarjanjem odgovornih v tovarnah so se tudi dvorišča tovarn hortikulturno uredila. – K-jevo delo ni ostalo neopaženo. Častni član je ZDIT gozdarstva Sje, tudi Zveza hortikulturnih društev Sje ga je imenovala za častnega člana. Poleg ostalih priznanj je prejel najvišje priznanje občine Ilir. Bistrica »Plaketo 4. junij«.

Prim.: Lastni arhiv; Zgod. ods. NŠKT; Šumarska Enc 2, 243; Tomo Šajn, 80-letni jubilej očeta bistriške hortikulture V. K., PrimN 18. febr. 1992 s sl.; GozdV mar. 1992.

M. Pah.