Ažman, Fanica (1909–1971)

Ažman Fanica, por. Legiša, nar. delavka, r. 15. jan. 1909 v Trstu, u. 10. sept. 1971 v Lj. Oče Franc, delavec žerjavovodja, mati Marija Gruden. V družini so se rodili 4 otroci. A. je obiskovala CM šolo in dvoletno slov. trg. šolo v Trstu. Ko ji je bilo 18 let, se je zaposlila v upravi Edinosti in skrbela za administracijo mlad. mesečnika Naš glas. Opravljala je tudi pomembno kurirsko delo med mlad. voditelji in polit. delavci. Pošiljali so jo po raznih opravkih, ki so bili v zadnjem času legal. delovanja še kar nevarni. Pomembno vlogo je ohranila tudi po ukinitvi Edinosti in zatrtju društev. Vzdrževala je stike med mladinci, ki so stopili med ilegalce, in izročala denar za prve akcije ter pomagala zapornikom. Pred prvim trž. procesom je bila aretirana, a potem izpuščena in se je 1930 s ponarejenimi dokumenti izselila. V Lj. se je zaposlila v uredništvu Ženskega sveta (1930–33), potem v upravi Splošne bolnišnice (1933–37). Sodelovala je v emigrantskih društvih in bila vključena v vsakršno delo za Primor. Nudila je tudi pomoč raznim antifaš., ki so preko Lj. potovali v Pariz. 1932 je ob taki priložnosti pomagala L. Longu in M. Bernetič (prič. M. Bernetič). Od 1937 do 1941 je delala v zdravilišču Topolščica, od koder so jo 1941 ob nemški zasedbi izgnali v Bosno. Delala je v bolnišnici v Sarajevu in pomagala pri begu ranjenim partizanom. Ker so ji prišli na sled, so jo internirali v taborišče v Staro Gradiško, potem v Jasenovac. V tem času je bila dvakrat hudo bolna. 1945 se je vrnila v Topolščico, potem je delala v zdravilišču na Golniku. Poročila se je z dr. Viktorjem Legišo, ki je bil iz polit. razlogov sojen in nekaj let zaprt.

Prim.: Pisno pričevanje sestre Marije; bp (A. Rejec), Fanici Ažmanovi v spomin, PDk 22. sept. 1971; Sardoč; M. Kacin Wohinz, Prvi antifašizem v Evropi.

ldt