Novi Slovenski biografski leksikon
Iz Postojne se je 1958 preselila v Ljubljano, kjer živi še danes. Na AGRFT je v letniku dramskega igralca Poldeta Bibiča študirala dramsko igro in umetniško besedo in 1975 diplomirala z vlogo Agave v Evripidovih Bakhantkah, za katero je prejela diplomo Borštnikovega srečanja. Med študijem je sodelovala pri projektih Eksperimentalnega gledališča Glej in nase opozorila v predstavi Spomenik G, nastali po dramski predlogi Bojana Štiha in v režiji Dušana Jovanovića. V tej kultni predstavi slovenske gledališke neoavantgarde, eni prvih odrsko gibalnih uprizoritev pri nas, ki sodi v okvir neliterarnega, čistega ali gledališkega gledališča, je odigrala glavno vlogo. O njeni igri in gibalni izraznosti se je takrat (in še danes) govorilo v superlativih. Z obvladovanjem vseh igralskih sredstev (gib, zvok, beseda, mimika, osvojitev in oživitev prostora) in samosvojimi izraznimi sredstvi (krhkost, ranljivost, hlastna prerazdraženost) je poleg Iva Bana in Marjete Gregorač postala izrazita predstavnica mladega igralskega rodu.
1975 se je zaposlila v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) – 1996 je prejela tudi naziv prvakinje MGL – kjer je kljub stalni zaposlitvi poskušala ohranjati raziskovalen pristop do vlog. Imela je možnosti sodelovanja pri projektih in skupinah Muzeum, Brett Theater, OSUM, Maska, Glej, Rdeči pilot, Koreodrama, Slovensko mladinsko gledališče, Miniteater itd. ter vseskozi igrati tudi zunaj matičnega gledališča in gostovati v tujini, mdr. v Avstraliji, Avstriji, na Češkem, v Italiji, Franciji, Kanadi, Nemčiji, na Nizozemskem, Poljskem, Švedskem, v Švici, Veliki Britaniji, ZDA in v republikah bivše Jugoslavije.
Njene prve vloge so bile vezane na slovenske avtorje (Bojan Štih, Ivan Cankar, Dominik Smole, Matjaž Kmecl), pečat pa je pustila tudi z interpretacijami ženskih likov klasičnih in sodobnih svetovnih del, mdr.: Ofelija v Hamletu (1984), Katarina v Ukročeni trmoglavki (1987), donja Rosita v istoimenski Lorcovi drami (1978), B v Albeejevih Treh visokih ženskah (1996). Vseskozi ustvarja kompleksne in komplicirane ženske like, npr. Agave v akademijski postavitvi Evripidovih Bakhantk (1974), Bogomila v Krstu pri Savici (1973). Med pomembnejše gledališke vloge (skupaj več kot 100) lahko prištejemo še: Silvija (Pierre de Marivaux: Dvojna preizkušnja ljubezni, 1975), Nina (Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi, 1978), Lulu (Frank Wedekind: Duh zemlje, 1979), mati (Friedrich Schiller: Spletke in ljubezen, 1980), Ismena (Dominik Smole: Antigona, 1983), Spika (Ignacy Stanisław Witkiewicz: Oni, 1986), Medeja 2 (Dragan Živadinov: Fiat, 1987), Helena (Ivan Cankar: Za narodov blagor, 1993), ženska 1 (Samuel Beckett: Povečava, 2003), Tosca (Jana Pavlič: Tosca, 2008), izvajalka 1 (Dušan Jovanović/Bojan Štih: Spomenik G2, 2009) in Velika mami (Tenessee Williams: Mačka na vroči pločevinasti strehi, 2010).
Prejela je številne nagrade in priznanja. Na MESS-u v Sarajevu je 1972 prejela nagrado za vlogo Izvajalke (Jovanović/Štih: Spomenik G, EG Glej, 1972), 1973 pa za vlogo Bogomile v Krstu pri Savici (Tone Peršak/France Prešeren, Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica). 1974 je sledila nagrada za najboljšo debitantko v vlogi Cecilije (Živojin Pavlović: Let mrtve ptice, Viba film), 1978 nagrada 7 sekretarjev SKOJ-a in 1979 Zlato ptico za vlogo Donje Rosite (Federico García Lorca: Donja Rosita, MGL), 1980 pa je prejela Bronasto vrtnico na Novogoriškem srečanju mladih odrov za vlogo Veronike (Matjaž Kmecl: Frederik z Veroniko ali Grofu Celjskem danes in nikdar več, MGL). Za slednjo in za vlogi Millerjeve žene (Friderich Schiller: Spletka in ljubezen, MGL) ter Lojzke v Cankarjevih Hlapcih (MGL) je 1981 prejela Župančičevo nagrado. Istega leta za vlogo Lojzke tudi Sterijevo nagrado. 1985 je sledila nagrada Prešernovega sklada za vlogo Ofelije (Shakespear: Hamlet, MGL) in Sare Norman (Mark Medoff: Otroci manjšega boga, MGL), za slednjo vlogo pa istega leta še nagrada na MESS-u v Sarajevu. Dnevnikovo nagrado je prejela 1988 za vlogo Katarine (Shakespeare: Ukročena trmoglavka, MGL) in 2001 (nagrado delili z Barnardo Oman) za vlogi Ruth (Donald Margulies: Zgodba o uspehu, MGL) in Tereza (Shelagh Stephenson: Spomin vode, MGL). 1998 je na Dnevih komedije v Celju prejela naziv Žlahtna komedijantka za vlogo Dorine v Molierovem Tartuffu (MGL), v sklopu Boštnikovega srečanja pa je prejela sedem nagrad za igro (Izvajalka (Štih: Spomenik G, EG Glej, 1972), Agave (Evripid: Bakhantke, AGRFT, 1974), Donja Rosita (Lorca: Donja Rosita ali Kaj pravijo rože, MGL, 1978), Ofelija (Shakespeare: Hamet, MGL, 1984), Španska kraljica (Peter Božič: Španska kraljica, MGL, 1987), Helena (Cankar: Za narodov blagor, MGL, 1994), B (Edward Albee: Tri visoke ženske, MGL, 1997). 2001 je prejela Borštnikov prstan, gledališko priznanje za življenjsko delo. Pri naslednjih dveh podelitvah Borštnikovega prstana (2002–03) je sodelovala kot članica žirije, v letih 2005–07 pa je bila predsednica komisije za scensko umetnost Prešernovega sklada. 2022 je za življenjsko delo prejela nagrado Marija Vera, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije.
Uveljavila se je tudi kot filmska igralka. Debitirala je z vlogo Cecilije v Pavlovićevem Letu mrtve ptice (1974). V sodelovanju z raznimi režiserji je nanizala 22 filmskih vlog, med katerimi izstopajo: Vida (Erupcija/Pogled u noć, 1976, režiser Nikola Stojanović), Primcovka (Dr. France Prešeren, 2000, režiser Franci Slak), Mama (Fužine zakon, 2002, režiser Goran Vojnović), Joži (Pod njenim oknom, 2003, režiser Metod Pevec).
Za televizijo je odigrala 27 vlog, mdr.: Marijo (Nori malar, 1977, režiser Matjaž Klopčič), Jamino (Tretje življenje, 1980, Mirč Kragelj), mamo Jelko (Se zgodi, 2004, režiser Metod Pevec), teto (Veliki pobeg, 2005, režiser Marko Šantić), Rozi (Kakor v nebesih tako na zemlji, 2006, režiser Franci Slak), Rogljevo (Moji, tvoji, najini, 2010–11, režiserka Siena Krušič).
Že kot študentka je delala pri Radiu Študent, pečat pa je pustila v približno 60 radijskih igrah, kjer je sodelovala z Dušanom Mauserjem (profesor za radijsko igro), Tomažem Kraljem (z njim so začeli ustvarjati 3. eksperimentalni radijski program z eno od iger Zmaga Freceta Klovni), Rosando Sajko, Hinkom Košakom, Alešem Janom, Mirčem Krageljem, Zvonetom Šedlbauerjem, Grego Tozonom, Boštjanom Tadlom, Ireno Glonar, Jožetom Valentičem ter nekaj tujimi režiserji. Velikokrat je delala z Urbanom Kodrom (4 socialne pesmi, 1984), Borutom Lesjakom (posnela je tudi pesem Daneta Zajca Dva, 1981), Janijem Golobom in Bojanom Adamičem ter 1993 tudi z Borutom Trekmanom v Trstu na RAI.
Od 1995 na AGRFT poučuje dramsko igro, po 2006 kot redna profesorica. Njena raziskovalna igralska naravnanost se kaže pri poučevanju igre, režije in dramaturgije tako na dodiplomskem kot tudi podiplomskem študiju. Mdr. izpostavlja dragocenost kontaktov s podiplomskimi študenti z Akademije za likovno umetnost in Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani. V mednarodnem prostoru je izvedla ciklus predavanj in seminarjev na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu (2003) in Fakulteti za dramske umetnosti v Skopju (2004) ter v sklopu vsakoletnega srečanja Združenja Oliva na različnih ustanovah, mdr. Corte Università di Corsica (2005), Nacionalna akademija za teatralno i filmovo izkustvo Sofia (2008), Universitatea Nationala de Arta Teatrala si Cinematografica Bucuresti (2009), Peforming Art Studio of Yoram Lowenstein (Tel Aviv, 2006), Scuola d'Arte Drammatica Paolo Grassi (Milano, 2007, 2010). Ustanovitelja združenja sta Vladimir Jevtović s Fakultete dramskih umetnosti v Beogradu in Yoram Loewenstein iz Tel Aviva pod patronatom fundacije Istituto Internacional del Teatro del Mediterráneo. Gre za srečanja in delavnice gledaliških profesorjev in študentov (vsako leto se udeleži srečanj s po dvema) iz mediteranskih držav (Portugalska, Španija, Francija, Italija, Slovenija, Hrvaška, Srbija, Makedonija, Romunija, Bolgarija, Grčija, Turčija, Izrael, Avstrija, Belgija in Palestina), ki obdelujejo določene klasične (Luigi Pirandello, Aristofan, Carlo Goldoni, William Shakespeare dvakrat, Eugène Ionesco) in nacionalne teme (sodobne) dramatike (trikrat je izbrala Dušana Jovanovića in po enkrat Rudija Šeligo ter Matjaža Zupančiča). 2001–07 je bila predstojnica katedre za igro ter 2002–07 predsednica komisije za sprejemne izpite na AGRFT.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine