Ascoli, Graziadio Isaia (1829–1907)

Ascoli Graziadio Isaia, ital. jezikoslovec, r. 16. jul. 1829 v Gorici, u. 21. jan. 1907 v Milanu. Oče Leone Flaminio, mati Eleonora Norsa. Izhaja iz bogate židovske družine trgovcev, ki se je preselila iz Srednje Italije (Marche) v Gorico. Spočetka tudi sam trgovec. Posebnih šol ni obiskoval, pač pa se je veliko družil s hebraistom Samuelom Davidom Luzzattom in njegovim sinom, semitistom in strokovnjakom za sanskrt. V ne najmanjši meri pa je na njegovo vzgojo in oblikovanje vplivala goriška sredina, se pravi tisto sozvočje italijanskega, furlanskega, nemškega in slovenskega življa in posameznih učenih mož, pripadnikov teh narodnosti, s katerimi je lahko vsakodnevno občeval. Življenjska pot ga je 1861 vodila v Milan, kjer je potem več kot tri desetletja poučeval na tamkajšnji »Accademia scientifico-letteraria« primerjalno gramatiko in vzhodne jezike, vse do 1896, ko je suplenco svojega poučevanja prepustil Claudiu Giacominu zaradi prevelike zaposlenosti z dolžnostmi senatorja (imenovan 1889). Znanstveniki vsega sveta so ga 1899 izvolili za predsednika kongresa orientalistov in ob tej priložnosti izdali zbornik jezikoslovnih prispevkov (Miscellanea) ob 40-letnici njegovega poučevanja in 70-letnici rojstva. V pokoj je stopil jun. 1902. Kot jezikoslovec se je, star komaj 17 let, prvič oglasil s spisom Sull'idioma friulano e sulla sua affinità colla lingua valacca. Schizzo storico-filologico, Udine 1846. Devetnajstleten je objavil ob priliki političnih dogajanj delo Gorizia italiana, tollerante, concorde. Verità e speranze dell'Austria del 1848. Leta 1851 je publiciral svojevrstno delo Pasitelegrafia (predlog univerzalnega sistema za priključitev na električni telegraf). V svojem Diariu, ki je bil le deloma objavljen, je zapisoval tudi svoje načrte, ki so bili že takrat izredno obsežni. Tako si je v posebnih potopisnih zapiskih (Note letterario-artistiche minori durante il viaggio nella Venezia, nella Lombardia, nel Piemonte, nella Liguria, nel Parmigiano, Modenese e Pontificio. Maggio–giugno 1852) zabeležil tudi načrt ustanovitve in izdajanja posebne revije, ki bi obravnavala probleme sanskrtskega jezika. Od vseh teh načrtov sta najprej zagledala beli dan dva snopiča dela Studi orientali e linguistici I–III, Gor. 1854, 1855, komentar in prevod indijskih tekstov, pripomb na semitske probleme in italij. ter občo evropsko dialektologijo. Posebno je spremljal delo nemških jezikoslovcev, ki so ga tudi imenovali za svojega člana (Orientalische Gesellschaft, Halle). Pred svojimi glavnimi deli je objavil: Documenti orientali riguardanti l'Italia (Arch. stor. ital., 1859), Intorno ai recenti studi diretti a dimostrare il semitismo nella lingua etrusca (Studi orientali e linguistici, 1860), Über Banu'l asfar (Zeitschrift der deutschen morgenl. Gesellsch., 1860). Resnično in pravo odkritje A.-jeve veličine pa so prinesli Studi critici, Gor. 1861. V obdobju 1862 do 1866 se je predvsem posvečal etimologiji, fonetiki, razlagi različnih pojavov v iranščini. To gradivo je objavljal v nemških revijah, pa tudi v Rendiconti dell'Istituto lombardo. Dvoje poglavij ga je posebno zanimalo v tej dobi: ciganščina (Zigeunerische, Halle 1865) in novoindijščina ter arijsko-semitski problemi (Studi ario-semitici, v Memorie dell'Istituto lombardo di scienze e lettere, 1865). V njih skuša prikazati skupni izvor indoevropskih in semitskih jezikov. Od 1867 do 1870 se še vedno posveča problemom lingvistike, predvsem področju indoevropske fonetike. Te študije objavlja v Zeitschrift für vergleichende Sprachforschung ter v Rivista orientale. Samostojno pa izidejo njegovi Corsi di glottologia. Iz leta 1873 je prva knjiga revije Archivio glottologico italiano, ki jo je A. urejeval do XV. zv. (1899–01). Dva zvezka te revije (V. in VI.) se ukvarjata s keltščino. Zatem je izšel drugi zvezek Studi critici (Torino, 1877). Leta 1880 je objavil razpravo Iscrizioni inedite o mal note greche, latine, ebraiche di antichi sepolcri giudaici del Napolitano, ki jo je pripravil kot predavanje za IV. kongres orientalistov v Firencah 1878. Za Encyclopaedia Britannica je prispeval članek L'Italia dialettale. Zanimiv, četudi ne ostvarjen, je predlog, naj bi ob popisu italijanskega prebivalstva 1891 bilo vneseno v vprašalne pole tudi vprašanje o krajevnih imenih. Razmerje A. do Slovencev in slovenščine ponazorujejo zveze, ki jih je imel s slavistom Brunom Gujonom iz Špetra v Benečiji, ki ga je predlagal za profesorja srbskega jezika na orientalnem institutu v Neaplju; s Štefanom Kociančičem (medsebojna izposoja knjig, tudi kak dopis med njima), dopisovanje z Miklošičem, predavanje v Gor. 1861, v katerem je pozitivno govoril o slovenščini, Slovencih in slovanskih jezikih. V svojem delu Saggi ladini, v katerem obravnava romanske govore na območju Severnega Jadrana (ladinščino, furlanščino, tržaščino), je odkril dva posebno stara romanska jezika: prvega v Dalmaciji (»dalmatico« z veljotskim ali krškim govorom (»veglioto«) drugega pa v Istri (»istrioto« – istroromanščina). To odkritje je zelo pomembno za zgodovino hrvaškega jezika, ker prav iz teh dveh jezikov izvira veliko število izposojenk in toponimov. S svojimi razpravami je A. položil temelje ital. jezikoslovju in mu začrtal smer ter postal učitelj ital. romanistov obeh smeri: neolingvistov in neogramatikov, čeprav se je sam bolj nagibal k neolingvistom. A. je predložil pokrajinska naziva Venezia Tridentina in Venezia Giulia. A. je bil eden največjih ital. in svetovnih jezikoslovcev sploh. V Gor. je po A.-ju imenovana ulica (pri cerkvi sv. Ivana), tu je rojstna hiša s spom. ploščo. A. ima tudi v Ljudskem vrtu doprsni kip v bronu.

Prim.: Enciclopedia Treccani I, Roma 1929, 1949² (Pier Gabriele Goidànich) s sl.; Dizionario biografico degli Italiani, 4, Roma 1962, 380–4 (Tristano Bolelli), z bogato liter. Tej dodaj še: Novice 1861, št. 12, str. 98; A. de Gubernatis, Dictionnaire International des Ecrivains du jour 1891; Gabršček I, 54; Hrvatska enciklopedija I, Zgb 1941, 660 (M. D-ić = Mirko Deanović); [Ludvik Zorzut] Slaven Goričan, Soča II/1948, 44, 5. s sl.; H. Spekonja, Rod za mejo, str. 59; Arturo Cronia, Un inedito dizionario sloveno-tedesco di Stefano Kocijančič, StudG XIV/1954, 17–30; A.G.I., EJ I, Zgb 1955, 218–9, Mirko Deanović (popravi mesec rojstva!); Guido Manzini, Attualità di Ascoli, v StudG XXI/1957, 52–73 (s sl.); XXXIII/1958, 13; Paolo Rezzi, Gli interessi slavistici di G. I. Ascoli, v Studi Goriziani XXXII/1962, 10–112; Anastatični ponatis A.-jevega dela: Gorizia italiana, tollerante, concorde… Gor. 1848 (izd. v Gor. 1964), ko je od 6.–8. dec. 1964 zboroval v Vidmu Terzo Congresso Nazionale di Storia del Giornalismo; Branko Marušič, Il Friuli Goriziano nelle opere di Stefan Kociančič, v Atti del Congresso Nazionale di Linguistica e Tradizioni Popolari, 1969 (tudi separat); Novak 17; G. Pitacco, FoJ 1910, 45–9, 57–9, 101–4.

Brj.