Arko, Stanko (1892–1977)

Realno gimnazijo je obiskoval v Postojni (maturiral 1909), študiral veterino na Dunaju in 1914 diplomiral. Med prvo svetovno vojno je bil zaradi svojih političnih opredelitev (zlasti simpatij do Srbije) najprej zaprt, pozneje poslan na rusko fronto v Galicijo in proti koncu vojne na soško fronto. 1919–20 se je v Koroškem odredu generala Maistra udeležil bojev za severno mejo.

Služboval je kot asistent v veterinarskem odseku Narodne oz. Deželne vlade v Ljubljani (1918–19), obmejni veterinar na Rakeku (1921–23), okrajni veterinar na Prevaljah (1923), sekretar veterinarskega odseka ministrstva za kmetijstvo in vode v Beogradu (1923–26), ravnatelj podkovske šole v Ljubljani (1926–28), okrajni veterinar v Čabru (1928–32), okrajni veterinar v Vukovarju (1932–40), višji veterinarski svetnik v upravi Donavske banovine v Novem Sadu (1940), višji veterinarski svetnik v ministrstvu za kmetetijstvo in vode v Beogradu (1940–41, 1942–45; vmes v nemškem ujetništvu), pomočnik direktorja državnega zavoda za proizvodnjo cepiv in zdravil v Beogradu (1945), okrajni veterinar v Postojni (1945), referent za statistiko in propagando veterinarskega odseka ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo v Ljubljani (1945–48), veterinar veterinarske uprave pitališč ministrstva za trgovino in oskrbo v Ljubljani (1948–49), okrajni veterinar v Postojni (1949–50) in nekaj mesecev do upokojitve 1950 vodja odseka za prosveto in propagando v Veterinarskem znanstvenem zavodu v Ljubljani.

Bil je vsestransko razgledan in dejaven veterinarski strokovnjak. Ob redni veterinarski praksi se je kot aktiven član kinoloških organizacij še posebej posvečal kinologiji. 1923–26 je imel v Beogradu prvo jugoslovansko zasebno veterinarsko ambulanto za pse. Izumil je posebne (tudi tržno zanimive) klešče za kupiranje ušes psov določenih pasem. 1927 je postal mednarodni sodnik za športne in policijske pse. Sodeloval je na številnih mednarodnih kinoloških razstavah in tekmovanjih. Ljubiteljsko se je posvečal tudi reji kuncev in perutnine. Ves čas, zlasti intenzivno pa po upokojitvi, se je posvečal tudi publicistični dejavnosti – poleg strokovnih veterinarskih razprav je napisal številne poljudno napisane knjige in članke, ki jih je objavljal doma (mdr. v Kmečkem glasu, Kmetovalcu, Lovcu, Socialističnem kmetijstvu, Umnem kmetovalcu in Živinorejcu) in v jugoslovanskem prostoru (mdr. Veterinarski glasnik, Beograd). 1955–59 je bil glavni urednik Živinorejca. Posamezne poljudne veterinarske prispevke je objavljal tudi na Radiu Ljubljana. – Priznanja: srebrno odličje (1957) in red zaslug (1964) Kinološke zveze Slovenije, zlato odličje Kinološke zveze Jugoslavije (1973), častni član Zveze društev veterinarjev in veterinarskih tehnikov Slovenije.

Arko Stanko, veterinar, r. 14. nov. 1892 v Postojni, u. 13. apr. 1977 v Lj. Oče Franc, gostilničar, mati Katarina Šemrou. 1914 je končal visoko veterinarsko š. na Dunaju. Udeležil se je prve svet. vojne in po njenem zaključku postal Maistrov borec. Služboval je v Lj., na Rakeku, Prevaljah, v Čabru in Novem Sadu. Po drugi svet vojni je delal v Bgd (pomočnik direktorja zavoda za proizvodnjo cepiv in zdravil), bil je okraj. veterinar v Postojni, prišel nato na Kmetij. ministrstvo vlade repub. Sje in nato na Veterinarski znanstveni zavod v Lj. Posebej se je posvečal kinologiji in reji kuncev.

Bil je ur. časopisa Živinorejec in objavil več strok. člankov. V knjižni obliki je objavil Reja kuncev (Lj. 1952), Živinozdravniški nasveti (Lj. 1953), Kunčnica (Lj. 1957), Pes moj prijatelj (Koper 1971) in skupaj s Francem Ločniškarjem Reja perutnine (Lj. 1967).

Prim.: Ene. Sje, 1, 120; Podatki žup. urada Postojna.

Ured.