Apih, Elio (1922–2005)

Univerzitetni študij filozofije je končal v Padovi, študij moderne književnosti v Trstu. Kratek čas je bil srednješolski profesor, med drugo svetovno vojno tudi v Pazinu. Postal je docent in profesor na tržaški univerzi, kjer je do upokojitve poučeval sodobno zgodovino.

Med drugo svetovno vojno je bil sodelavec tržaškega komiteja za nacionalno osvoboditev (Comitato di Liberazione Nazionale), avgusta 1944 ga je nemška okupacijska oblast deportirala v Mühldorf , podružnico koncentracijskega taborišča Dachau. 1947 se je vključil v Združenje italijanskih protifašističnih političnih izgnancev (Associazione Deportati Perseguitati Politici Italiani Antifascisti). Po vojni je bil aktiven v tržaškem tajništvu Italijanske socialistične stranke (PSI), 1958 je postal njen tajnik, od 1966−69 je bil podsekretar tržaškega tajništva te stranke. V letih 1966−68 je bil podpredsednik tržaške pokrajinske uprave. Ob koncu sedemdesetih let 20. stoletja je postal sodelavec Središča za zgodovinska raziskovanja Rovinj (Centro di ricerche storiche di Rovigno). 1980−2004 je bil član uredniških odborov revije Atti in 1983−86 zbirke Fonti. V začetku osemdesetih let je Apih postal sodelavec inštituta za zgodovino osvobodilnega gibanja Furlanije Julijske krajine (Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli Venezia Giulia). Aktiven je bil na ljudski univerzi v Trstu-. Bil je član muzejskega odbora muzeja v Rižarni (Museo délia Risiera di San Saba). 1993–99 je bil član slovensko-italijanske kulturne komisije (delovala 1993−2000), ki je izdala publikacijo Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956: poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, Koper, 2000.

Apih je bil učenec zgodovinarja in politika Gaetana Salveminija, ki je sodil v generacijo italijanskih oz. tržaških zgodovinarjev, za katere je značilno, da so v svojih delih nastopali zoper nacionalizem starejših italijanskih zgodovinarjev. Apihovo delo je bilo osredotočeno na zgodovino Trsta in ozemlja, ki mu je Trst gospodarsko in politično središče. Pozornost je posvetil 18. in prvi polovici 19. stoletja ter zgodovinskima fenomenoma nacionalizma in fašizma ter zgodovini socializma, s posebnim poudarkom na avstromarksizmu (1984 je pripravil kritično izdajo dela Angela Vivanteja, Irredentismo adriatico). Obravnavo zgodovine Trsta je Apih dvignil nad lokalno filološko-poučno tradicijo ter jo postavil na raven evropskega razsvetljenskega in reformističnega zgodovinopisja. Dela o fašizmu v Julijski krajini so bila tudi Apihova etična oddolžitev za raznarodovalni pritisk, ki ga je fašizem izvajal nad slovenskim in hrvaškim prebivalstvom v času med obema vojnama.

V prvih razpravah je obravnaval historiografske probleme o risorgimentu v Trstu. 1957 je izdal v Torinu prvo monografijo o tržaški zgodovini v času merkantilizma La societá triestina nel secolo XVII. V kasnejših razpravah je obdeloval začetke tržaškega liberalizma, zgodovino tržaškega pristanišča in predvsem zgodovino 20. stoletja. Že ob koncu 50-ih let 20. stoletja je objavil prve krajše članke o problematiki Julijske krajine (v periodičnem tisku Pagine istriane in Trieste). 1960 je izdal monografijo Dal regime alia resistenza: Venezia Giulia 1922−1943. Poleg geneze odporniškega gibanja v Italiji je v knjigi obravnaval tudi razmere pri Slovencih. Tematiko je kasneje poglobil in predstavil v knjigi Italia, fascismo e antifascismo nella Venezia Giulia, 1918−1943. 1973 je v Trstu izdal knjigo La formazione culturàle di Gian Rinaldo Carli. S prispevki je sodeloval pri revijah Atti, II Ponte, Nuova rivista storica, II movimento di liberazione in Italia, Qualestoria. Štiri razprave so izšle v slovenskem prevodu v Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja (1977, 1981), Zgodovinskem časopisu (1979) in Prispevkih za novejšo zgodovino (1997).

Apih je priznaval problem nacionalnega vprašanja v večkulturnem in večetničnem okolju Trsta, vendar njegovo stališče do Slovencev in Hrvatov ter njihove dejanske vloge v gospodarskem, družbenem in kulturnem življenju Trsta slovensko zgodovinopisje ocenjuje kot premalo kritično in historično objektivno.

Apih Elio, zgodovinar in javni delavec, r. 15. jun. 1922 v Trstu. Univerzitetni študij filozofije je končal v Padovi, študij moderne književnosti pa v Trstu. Je svobodni docent moderne zgodovine in je sedaj (začetek 1974) profesor na univerzi v Camerinu. A. je bil učenec zgodovinarja in politika Gaetana Salveminija (Trieste, 1957, štev. 22) in sodi v tisto novo generacijo italijanskih oz. tržaških zgodovinarjev novejšega časa (19. in 20. stol.), ki v svojih delih (nastala so predvsem po drugi svetovni vojni) revidira in nastopa zoper pretirani nacionalizem starejših zgodovinarjev. Pri svojem delu sledi smeri, ki jo je med prvimi postavil C. Schiffrer in ki ima več predstavnikov (G. Cervani, G. Fogar, E. Maseratti, T. Sala, C. Silvestri). A. se v svojih delih bavi predvsem z zgodovino Trsta in ozemlja, ki mu je Trst gospodarsko in politično središče. Njegova pozornost je posvečena dvema zgodovinskima razdobjema: 18. in prvi polovici 19. stol. ter času od nastopa fašizma do konca druge svetovne vojne. V prvih delih se je posvečal predvsem starejšemu obdobju. V dveh zbornikih o »risorgimentu« v Trstu se je loteval historiografskih problemov: Gli studi sugli avvenimenti del 1848 a Trieste (Problemi del risorgimento triestino, Trieste 1953, str. 143–150) in Gli studi sul settecento triestino (Storiografia del risorgimento triestino, Trieste 1955, str. 27–33). Leta 1957 je izdal v Turinu svoje prvo samostojno delo, posvečeno tržaški zgodovini v času merkantilizma La società triestina nel secolo XVIII (prim. poročilo v Kroniki, VII/1959, str. 128); pri pisanju knjige so mu služili viri iz drž. arhiva v Trstu. V kasnejših razpravah je obdeloval začetke tržaškega liberalizma Appunti sulle origini del liberalismo triestino, v La crisi dell'impero austriaco dopo Villafranca (Trieste, 1961, str. 179–191), zgodovinsko sintezo tržaške luke (La funzione emporiale di Trieste: sintesi storica, v La comunità Economica Europea e Paesi dell'Est (Trieste 1967) predvsem pa zgodovino 20. stoletja. Prve krajše članke o problematiki Julijske krajine je objavil že pred tem v periodičnem tisku »Pagine istriane« (1953, štev. 13), »Trieste« (1955, štev. 5, 6, 7, 9). V zborniku »Italia del Risorgimento e mondo danubiano–balcanico« (Udine 1958) je objavil članek Avvento del fascismo a Trieste (str. 157–186; prim. oceno I. Juvančiča v Razprave in gradivo. Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani, štev. 3, 1963, str. 95–109). 1960 je izdal v Vidmu knjigo Dal regime alla resistenza. Venezia Giulia 1922–1943 (prim. ocena I. Juvančič v Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, štev. 1, 1962, str. 299–306). A. je delo označil kot »sistematizacijo zapiskov« o »problemih in dogodkih«, ki so vodili v odporniško gibanje pri Italijanih; Obravnaval je tudi razmere pri Slovencih. Tematiko je kasneje poglobil in jo obelodanil v obširni knjigi Italia, Fascismo e antifascismo nella Venezia Giulia, 1918–1943 (Bari 1966). Knjigo je avtor označil, da je »raziskava« (prim. oceno I. Juvančiča v Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, štev. 1–2, 1968–9, str. 194–310 in D. Pahorja v PDk 1967, štev. 217, 219 in 221). 1973 je v Trstu izdal knjigo La formazione culturale di Gian Rinaldo Carli. Daljša razprava Documenti sulla politica economica tedesca nella Venezia Giulia (1943–1945) je izšla v zborniku »Fascismo, guerra, resistenza. Lotte politiche e sociali nel Friuli-Venezia Giulia 1918–1945«, Trieste 1969 (str. 361–416). A. je tudi uredil knjigo spisov G. Salveminija (»Il ministro della malavita ed altri saggi«, Milano (1973) je sodeloval z referatom Mitteleuropa e Pangermanesimo nell'Italia nord orientale. Z raznimi prispevki je A. sodeloval tudi pri revijah Il Ponte, Nuova rivista storica, Il movimento di liberazione in Italia. Slovenske ocene priznavajo A. pionirske zasluge, vendar njegovo prikazovanje položaja pri Slovencih ni brez napak. A. je tudi v javnem življenju Trsta odigral vidno vlogo. 1958 je postal tajnik tržaške federacije PSI, med leti 1966–1969 je bil podsekretar federacije in od 1966 do 1968 podpredsednik tržaške pokrajinske uprave.

Prim.: Podatki Istituta regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli e Venezia Giulia v Trstu; Novak 53, 92, 231, 258, 299; Cella, 19; PDk 14. aprila 1967.