Antoni, Carlo (1896–1959)

Antoni Carlo, časnikar in filozof, r. 15. avg. 1896 v Senožečah, u. 3. avg. 1959 v Rimu. Iredentističnega gibanja se udeleževal že v Trstu, po izbruhu prve svetovne vojne prišel iz Pariza, kjer je študiral, v Firence in maja 1915 stopil med grenadirje in doživel plinski napad. Diplomiral iz filozofije, učil v Pulju in Neaplju. Crocejev in spočetka tudi Gentilejev učenec. Kasneje poučeval filozofijo v Messini. Od l. 1930 se je spet posvečal časnikarstvu (Resto del Carlino, La Stampa). Od 1932 do 1937 delal v Istituto di studi germanici v Rimu, kasneje je učil nemščino na padovanski univerzi in postajal vedno bolj očiten antifašist. Badoglievi vladi se je ponudil kot posrednik za pogajanja s Slovenci. Po 8. sept. 1943 se udeležil odporniškega gibanja. Bil je predsednik organizacije Comitato giuliano, ki jo je sam ustanovil (1944–48), komisar pri Istituto per le relazioni culturali con l'estero. Od 1946 poučeval v Rimu filozofijo zgodovine, od 1955 pa zgodovino moderne filozofije. Postal dopisni član Akademije dei Lincei in Accademia Peloritana. 1953 postal predsednik Zveze za svobodo kulture, za katero je sestavil tudi Manifest (1951). Prejel je več nagrad in imenovanj. Med drugim je napisal: Il problema estetico (1924), Dallo storicismo alla sociologia (1940), La lotta contro la ragione (1942), Considerazioni su Hegel e Marx (1946), Commento a Croce (1955), Lo Storicismo (1957), La restaurazione del diritto di natura (1959), idr. Po njem je imenovana v Trstu ulica na Vrdeli ob Lonjerski cesti, marca 1970 je bila v ljudski knjižnici v Trstu (Biblioteca del Popolo) bio-bibliografska razstava o njem.

Prim.: DBI, 3, 507–9 (M. Biscione, z lit.); PDk 1970, 56 (7. marca), 4.

Špac.