Novi Slovenski biografski leksikon
Osnovno šolo (1914–18), humanistično gimnazijo (1918–24) in državno učiteljišče (1924–28, matura 1928) je obiskoval v Ljubljani. V obdobju 1928–29 se je šolal na šoli za rezervne oficirje v Sarajevu. V povojnih letih (1950–52) pa je obiskoval Višjo vojno akademijo jugoslovanske armade, ki jo je uspešno zaključil, vendar brez zagovora diplomske naloge (tema zračno desantno vojskovanje).
Pred drugo svetovno vojno je poučeval v osnovnih šolah Žužemberk (1929–30), Veliki Gaber (1930–32), Stična (1932–39), Sinji vrh (1939–40) in Črmošnjice (1940–41). Po vojni je bil zaposlen v JLA (1945–53), in sicer kot namestnik komandanta vojnega letalstva (razrešen 1947), pomočnik ministra za promet (odstavljen 1950), načelnik Višje vojne letalske akademije in glavni upravnik civilnega letalstva. V obdobju 1954–59 je bil direktor Industrijskega biroja v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je bil tudi ljudski poslanec prvega in drugega sklica ljudske skupščine FLRJ (1945–53).
Druga svetovna vojna je predstavljala prelomnico v njegovem življenju in delovanju. Pred drugo svetovno vojno je pripadal levemu krilu sokolov, 1941 je postal član KPS, 1941–42 je bil politični aktivist OF v novomeškem okrožju in je sodeloval predvsem s krščanskimi socialisti in komunisti. V začetku upora se je izkazal z vojaškopoveljniškimi sposobnostmi in zavzemal odgovorna mesta v vojaški hierarhiji. 1942 je najprej prevzel funkcijo političnega komisarja, nato pa še v istem letu (do 1943) funkcijo poveljnika Gubčeve brigade. Poveljnik I. operativne cone in Operativnega štaba Glavnega štaba NOV in POS za zahodno Slovenijo je postal 1943. 22. novembra 1943 je bil določen za komandanta obnovljene III. operativne cone, ki je obsegala vso Primorsko, Beneško Slovenijo, Gorenjsko in Polhograjsko hribovje. Na obširnem območju je organiziral partizanske enote. Cona je delovala do 21. decembra 1943, ko je bil zaradi taktičnih potreb in pritiska nemških enot iz nje ustanovljen 9. korpus NOV in POS, katerega poveljnik je bil Ambrožič do 1944. 1944 je bil imenovan za načelnika glavnega štaba NOV in POS Slovenije. V nesreči ob preizkusu novega minometa pri vasi Lokve pri Črnomlju 7. novembra 1944, v kateri se je smrtno ponesrečil Franc Rozman - Stane, je bil ranjen, zato je konec vojne dočakal v bolnišnicah. Marca 1945 je bil član delegacije SNOS v Prekmurju, vodil je skupino vojaških kadrov in aktivistov OF, ki so na osvobojenem ozemlju organizirali organe oblasti. Do razpustitve slovenske vojske neposredno po koncu druge svetovne vojne je bil zelo kritičen, zato je bil 1953 demobiliziran v činu generalmajorja in 1959 predčasno upokojen.
Pred drugo svetovno vojno je bil aktiven član Sokolov in Aerokluba Ljubljana ter organizator mladinskih naprednih društev in klubov (Klub naprednega učiteljskega naraščaja, Zveza srednješolskih naprednih organizacij). Kot glavni urednik je urejal glasilo zveze jugoslovanskih srednješolcev, župe za Slovenijo (1927–28). Pred drugo svetovno vojno si je prizadeval za razvoj jadralnega in letalskega športa. 1934 je v Stični ustanovil in do 1939 vodil Jadralno skupino Stična, ki je združevala ljubljanske študente, konstruktorje in domačine (med drugim je v njej sodeloval Ludvik Starič, motociklistični dirkač, v svetu znan kot »Leteči Kranjec«). Glavne in zahtevnejše dele letal je izdelal stiški mizar Jože Perme. Tudi po drugi svetovni vojni je ostal dejaven pri razvoju letalstva, bil soustanovitelj in prvi predsednik Letalske zveze Jugoslavije (1948–53), soustanovitelj in prvi predsednik Komisije za tehniko in šport Fizkulturne zveze Jugoslavije (1946–48) ter prvi predsednik Ljudske tehnike Jugoslavije (1948–49). Bil je soustanovitelj Društva piscev NOB (1988) in njegov prvi (1988–91), od 1992 pa častni predsednik. Od 1968 dalje je bil član komisije za zgodovino pri Zvezi združenj borcev NOB. Od 1927 je pri avtorstvu literarnih del in kot urednik Jugoslovenskega srednješolca uporabljal psevdonim Jure Novljan; Novljan je bilo od 1941 njegovo partizansko ime.
Ambrožič je prejel več nagrad in priznanj. Dvakrat je prejel nagrado vstaje slovenskega naroda, in sicer za monografiji Pohod štirinajste (1967) in Cankarjeva brigada (1975). Postal je častni občan občine Nova Gorica (1983). Prejel je več nagrad: red za hrabrost, red bratstva in enotnosti I. stopnje, red partizanske zvezde, red zaslug za narod I. stopnje (1966), red vojne zastave in sovjetsko odlikovanje red Kutuzova II. stopnje (1944). Je tudi nosilec partizanske spomenice 1941. Leta 1998 je bil odlikovan z zlatim častnim znakom svobode, najvišjim državnim odlikovanjem za zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije. 2005 so mu v Žužemberku postavili spomenik.
Objavil je več monografij o vojni taktiki in strategiji narodnoosvobodilne vojne na Slovenskem, vrsto člankov v periodičnem tisku, potopisov, vojnozgodovinskih razprav v beograjskem Vojnem delu in v reviji Naša obramba. V soavtorstvu z Ludvikom Staričem, legendarnim motociklističnim dirkačem, je napisal besedili za knjigi Leteči Kranjec (Ljubljana, 1955) in Kragulje gnezdo (Ljubljana, 1957). Na obeh je kot edini avtor naveden Ludvik Starič.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine